ULTRAČNE RIBE
Nevidne ribe ulovili na slepo
Ultračrne ribe s kožo posrkajo več kot 99,9 odstotka svetlobe in izginejo v najglobljih morjih.
Odpri galerijo
Globokomorske nevidne ribe FOTO: KAREN OSBORN
Alexander Davis, biolog z ameriške univerze Duke, je nedavno končal zanimivo znanstveno raziskavo. Za doktorsko nalogo si je zadal, da v morskih globinah, kamor ne prodre dnevna svetloba, poišče tako imenovane ultračrne globokomorske ribe in odkrije, kako jim uspe telo zakamuflirati tako učinkovito, da je nevidno.
S Karen Osborn, zoologinjo v nacionalnem muzeju Smithsonian, in drugimi sodelavci so v vodah Mehiškega zaliva in kalifornijskem zalivu Monterey s posebnimi mrežami in podvodnimi roboti v globinah od nekaj sto do 2000 metrov iskali ribe, ki so razvile sposobnost neverjetne kamuflaže. Ker je ta skoraj stoodstotna, so jih seveda iskali na slepo. To pomeni, da so vlekli mreže in čakali, ali se bo po naključju vanje kaj ujelo. In sčasoma se jim je nasmehnila sreča, saj so ujeli kar 39 primerkov 18 različnih vrst ultračrnih globokomorskih rib. Te so tako črne, da se zdijo kot permanentne silhuete. Davis je dejal, da imaš občutek, kot da gledaš v črno luknjo.
Da nečemu lahko rečeš ultračrno, mora ta stvar, v tem primeru morska žival, odbijati manj kot 0,5 odstotka svetlobe, ki pride do njene kože ali druge zunanje površine. Znano je, da so tega sposobne nekatere rajske ptice (njihov odboj svetlobe dosega le 0,05 odstotka), le za stotinko odstotka slabši pa so nekateri metulji. V kategoriji živali, ki so razvile tehnologijo stealth, so še posamezne vrste pajkov, katerih odboj svetlobe znaša 0,35 odstotka.
Čeprav so naštete živali nevidnost razvile po naravni (biološki) poti, jih je človek že davno prekašal, a le s sintetičnimi materiali. Nekateri od njih imajo odboj svetlobe, ki znaša vsega 0,045 odstotka. Za primerjavo, črni papir odbije nazaj kar 10 odstotkov svetlobe.
Kot kažejo najnovejši izsledki, ki so bili objavljeni v reviji Current Biology, pa nekaj ujetih globokomorskih rib prekaša tudi sodobni tehnološki inženiring in ultračrne umetne snovi. Pri eni od ujetih, gre za bioluminiscentno ribo iz rodu Oneirodes, so namreč izmerili odboj svetlobe, ki ni znašal več kot 0,044 odstotka (imela je najdebelejši sloj pigmenta), pri drugih 15 primerkih pa ni presegal 0,051 odstotka. Davis je s sodelavci ugotovil, da se preostala svetloba izgubi v labirintu pigmenta, ki požira svetlobo, vse dokler se povsem ne izgubi.
Čeprav se zdi super temna barva kože več sto ali celo tisoč metrov pod morsko gladino nepotrebna, saj tam vlada črna tema, ne gre pozabiti, da v teh globinah marsikatera žival kot vabo za privabljanje plena uporablja svojo lastno proizvedeno svetlobo (bioluminiscenco). Tako je lahko tudi tam morje videti kot nebo, prekrito s tisočerimi zvezdami. In biti neviden pri toliko lučeh je več kot smiselno. Še zlasti če bi lahko postal plen nekomu večjemu in povsem nevidnemu.
Da bi raziskovalci videli, kako globokomorske ribe dosežejo nevidnost, so od mrtvih vzeli koščke kože. Osredotočili so se na devet ultračrnih in jih podrobno analizirali pod mikroskopom. Podobno kot pri ljudeh tudi ribe obarvajo kožo z melaninom, snovjo, ki absorbira svetlobo in jo skladišči v mikroskopsko majhne žepke, imenovane melanosomi. Te žepke pa v več slojih povežejo s pomočjo proteina kolagen.
Da bi vzdrževale svojo nevidnost, vsak delček svetlobe, ki je ne absorbirajo, preusmerijo stran, kjer se potem izgubi v enem od številnih žepkov melanosoma, ki se držijo skupaj kot sprijeta kuhana riževa zrna.
Globokomorske nevidne ribe FOTO: KAREN OSBORN
Kaj je ultračrno
Da nečemu lahko rečeš ultračrno, mora ta stvar, v tem primeru morska žival, odbijati manj kot 0,5 odstotka svetlobe, ki pride do njene kože ali druge zunanje površine. Znano je, da so tega sposobne nekatere rajske ptice (njihov odboj svetlobe dosega le 0,05 odstotka), le za stotinko odstotka slabši pa so nekateri metulji. V kategoriji živali, ki so razvile tehnologijo stealth, so še posamezne vrste pajkov, katerih odboj svetlobe znaša 0,35 odstotka.
Čeprav so naštete živali nevidnost razvile po naravni (biološki) poti, jih je človek že davno prekašal, a le s sintetičnimi materiali. Nekateri od njih imajo odboj svetlobe, ki znaša vsega 0,045 odstotka. Za primerjavo, črni papir odbije nazaj kar 10 odstotkov svetlobe.
Kot kažejo najnovejši izsledki, ki so bili objavljeni v reviji Current Biology, pa nekaj ujetih globokomorskih rib prekaša tudi sodobni tehnološki inženiring in ultračrne umetne snovi. Pri eni od ujetih, gre za bioluminiscentno ribo iz rodu Oneirodes, so namreč izmerili odboj svetlobe, ki ni znašal več kot 0,044 odstotka (imela je najdebelejši sloj pigmenta), pri drugih 15 primerkih pa ni presegal 0,051 odstotka. Davis je s sodelavci ugotovil, da se preostala svetloba izgubi v labirintu pigmenta, ki požira svetlobo, vse dokler se povsem ne izgubi.
Poseben protokol
Prenašanje mrtvih ali umirajočih globokomorskih rib iz velikih globin na površje je od znanstvenikov zahtevalo ogromno predpriprav. Zaradi izjemnih razlik v pritisku so jih morali nemudoma premestiti v akvarije z morsko vodo, ohlajeno na 4 do 6 stopinj Celzija, saj so le tako lahko upočasnili razpadanje tkiv in omogočili poznejše raziskave kože.
Prenašanje mrtvih ali umirajočih globokomorskih rib iz velikih globin na površje je od znanstvenikov zahtevalo ogromno predpriprav. Zaradi izjemnih razlik v pritisku so jih morali nemudoma premestiti v akvarije z morsko vodo, ohlajeno na 4 do 6 stopinj Celzija, saj so le tako lahko upočasnili razpadanje tkiv in omogočili poznejše raziskave kože.
Čeprav se zdi super temna barva kože več sto ali celo tisoč metrov pod morsko gladino nepotrebna, saj tam vlada črna tema, ne gre pozabiti, da v teh globinah marsikatera žival kot vabo za privabljanje plena uporablja svojo lastno proizvedeno svetlobo (bioluminiscenco). Tako je lahko tudi tam morje videti kot nebo, prekrito s tisočerimi zvezdami. In biti neviden pri toliko lučeh je več kot smiselno. Še zlasti če bi lahko postal plen nekomu večjemu in povsem nevidnemu.
Pod drobnogledom
Da bi raziskovalci videli, kako globokomorske ribe dosežejo nevidnost, so od mrtvih vzeli koščke kože. Osredotočili so se na devet ultračrnih in jih podrobno analizirali pod mikroskopom. Podobno kot pri ljudeh tudi ribe obarvajo kožo z melaninom, snovjo, ki absorbira svetlobo in jo skladišči v mikroskopsko majhne žepke, imenovane melanosomi. Te žepke pa v več slojih povežejo s pomočjo proteina kolagen.
99,956 %99,956 % svetlobe je sposobna absorbirati najbolj ultračrna.
Da bi vzdrževale svojo nevidnost, vsak delček svetlobe, ki je ne absorbirajo, preusmerijo stran, kjer se potem izgubi v enem od številnih žepkov melanosoma, ki se držijo skupaj kot sprijeta kuhana riževa zrna.
