ZLOMIL BI NJO IN INJEKCIJO
Nevzgojeni šestletnik grozil zdravnici, odziv matere vas bo šokiral
»Če hočem, lahko zlomim tole tvojo injekcijo pa še tebe,« ji je rekel.
Odpri galerijo
Pred kratkim je slovenska zdravnica, ki dela v specialistični ambulanti, na spletnem omrežju opisala dogodek iz ambulante, ki nam lahko vsem da marsikaj misliti. Še ne šestletni otrok ji je rekel: »Maja, če hočem, lahko zlomim tole tvojo injekcijo pa še tebe.« Mati, ki je bila zraven, je bila ob otrokovih besedah mrtvo hladna, zdravnica pa ne. Povedala mu je, da se tako v njeni ambulanti ne obnaša.
Na Majin zapis se je odzval njen zdravniški kolega Miha, ki je pojasnil, da tudi sam v takšnih primerih otrokom vpričo staršev pove, da v njegovi ordinaciji takšno obnašanje ni sprejemljivo. Specialni pedagog Marko Juhant nam je priznal, da dnevno prejme številna vprašanja o pravilni starševski vzgoji, s čimer je dal vedeti, v čem je srž problema.
Preberite tudi: Vzgajamo sebične egocentrike? Zapis mame postal spletni hit
S primerom smo se obrnili tudi na docentko razvojne psihologije na ljubljanski pedagoški fakulteti Olgo Poljšak Škraban, ki meni, da bi bilo nestrokovno komentirati in sklepati o morebitnem razvoju težav pri otroku. V branje je priporočala strokovni članek psihologa Tomaža Veca Moteče vedenje: ozadja in osnovni dejavniki, ki nanj vplivajo.
Po nekaterih raziskavah je delež vedenjskih motenj med otroki in mladostniki večinoma od 5 do 10 odstotkov. Kot je zapisal Vac, je »poenostavljanje razmišljanje v stilu 'otrok je moteč, ker so ga starši tako vzgojili' ali 'tako se obnaša, ker je agresiven po očetu', ali 'nemogoč je, ker enostavno vidi, da od tega nima koristi', ne sodi v strokoven pristop«. /.../ Pri popustljivem vedenju (nekateri ga enačijo s permisivno vzgojo) je otroku dopuščeno vse skorajda brez vsakih omejitev. Celo takrat, ko so meje in zahteve postavljene, jih otroci pogosto brez sankcij kršijo in spreminjajo skladno s svojimi potrebami. Tisti, ki uporabljajo takšen stil vodenja in vzgoje pogosto ne zmorejo ali ne znajo sprejeti odgovornosti vloge odraslega. Menijo, da so dobri starši le tisti, ki otrokove svobode v ničemer ne omejujejo. Najpogosteje so raje njihovi prijatelji, kot da bi otroka učili prek postavljanja meja. Rezultat takšnega vedenja je lahko otrok, ki je pretirano razvajen, nesocialen, včasih tudi antisocialen. Odrasli ob njem kmalu postanejo nemočni.«
Preberite tudi: Slovenski psiholog razkril: Šola ni prezahtevna, problem so starši
Najpogosteje je vsak otrok z vstopom v šolo prisiljen prilagajati svoje vedenje tudi potrebam drugih, kar pomeni za nekoga, ki je bil deležen popustljive vzgoje, nenehne konflikte in s tem moteče vedenje. Moteče pa je v tem primeru za druge v interakciji bolj kot pa za akterja samega, saj ga kot takega ne dojema. Za te otroke in mladostnike so moteče šele posledice, ki so jih zaradi svojega vedenja deležni od svoje socialne okolice – od vrstnikov dobijo odklanjanje, agresijo, sovražnost, privoščljivost, od domačih pa kazni, maščevanje, meni Vec.
Morda najbolj neučinkovito in škodljivo vodenje oziroma vzgoja je po besedah Veca kaotično vodenje: od avtoritarnega do popustljivega, »kar pomeni, da otrok nima nobene stalnice in prave orientacije, kaj naj bi počel in česa ne«. Ob tem dodaja, da se do otroka nikoli ne vedemo ponižujoče, meje in pravila pa je treba spreminjati in prilagajati glede na otrokov razvoj, zrelost, stopnjo samostojnosti in sposobnosti.
Neustrezna vzgoja
Na Majin zapis se je odzval njen zdravniški kolega Miha, ki je pojasnil, da tudi sam v takšnih primerih otrokom vpričo staršev pove, da v njegovi ordinaciji takšno obnašanje ni sprejemljivo. Specialni pedagog Marko Juhant nam je priznal, da dnevno prejme številna vprašanja o pravilni starševski vzgoji, s čimer je dal vedeti, v čem je srž problema.
Preberite tudi: Vzgajamo sebične egocentrike? Zapis mame postal spletni hit
S primerom smo se obrnili tudi na docentko razvojne psihologije na ljubljanski pedagoški fakulteti Olgo Poljšak Škraban, ki meni, da bi bilo nestrokovno komentirati in sklepati o morebitnem razvoju težav pri otroku. V branje je priporočala strokovni članek psihologa Tomaža Veca Moteče vedenje: ozadja in osnovni dejavniki, ki nanj vplivajo.
Starši ne znajo ali ne zmorejo sprejeti vloge odraslega
Po nekaterih raziskavah je delež vedenjskih motenj med otroki in mladostniki večinoma od 5 do 10 odstotkov. Kot je zapisal Vac, je »poenostavljanje razmišljanje v stilu 'otrok je moteč, ker so ga starši tako vzgojili' ali 'tako se obnaša, ker je agresiven po očetu', ali 'nemogoč je, ker enostavno vidi, da od tega nima koristi', ne sodi v strokoven pristop«. /.../ Pri popustljivem vedenju (nekateri ga enačijo s permisivno vzgojo) je otroku dopuščeno vse skorajda brez vsakih omejitev. Celo takrat, ko so meje in zahteve postavljene, jih otroci pogosto brez sankcij kršijo in spreminjajo skladno s svojimi potrebami. Tisti, ki uporabljajo takšen stil vodenja in vzgoje pogosto ne zmorejo ali ne znajo sprejeti odgovornosti vloge odraslega. Menijo, da so dobri starši le tisti, ki otrokove svobode v ničemer ne omejujejo. Najpogosteje so raje njihovi prijatelji, kot da bi otroka učili prek postavljanja meja. Rezultat takšnega vedenja je lahko otrok, ki je pretirano razvajen, nesocialen, včasih tudi antisocialen. Odrasli ob njem kmalu postanejo nemočni.«
Preberite tudi: Slovenski psiholog razkril: Šola ni prezahtevna, problem so starši
Za motečega otroka moteče šele posledice
Najpogosteje je vsak otrok z vstopom v šolo prisiljen prilagajati svoje vedenje tudi potrebam drugih, kar pomeni za nekoga, ki je bil deležen popustljive vzgoje, nenehne konflikte in s tem moteče vedenje. Moteče pa je v tem primeru za druge v interakciji bolj kot pa za akterja samega, saj ga kot takega ne dojema. Za te otroke in mladostnike so moteče šele posledice, ki so jih zaradi svojega vedenja deležni od svoje socialne okolice – od vrstnikov dobijo odklanjanje, agresijo, sovražnost, privoščljivost, od domačih pa kazni, maščevanje, meni Vec.
Morda najbolj neučinkovito in škodljivo vodenje oziroma vzgoja je po besedah Veca kaotično vodenje: od avtoritarnega do popustljivega, »kar pomeni, da otrok nima nobene stalnice in prave orientacije, kaj naj bi počel in česa ne«. Ob tem dodaja, da se do otroka nikoli ne vedemo ponižujoče, meje in pravila pa je treba spreminjati in prilagajati glede na otrokov razvoj, zrelost, stopnjo samostojnosti in sposobnosti.