Neznosna bolečina ali pomoč pri smrti: ministrstvo proti evtanaziji

Vprašanje glede evtanazije, povzročitve ali pospešitev smrti, da bi se trpečemu in neozdravljivemu bolniku odpravilo trpljenje, že dolgo razdvaja družbe po svetu. V Sloveniji jo je obudil predlagatelj vladi, da evtanazijo uzakoni. V Evropi je evtanazija dovoljena v Švici, v Belgiji in na Nizozemskem, a le če je prostovoljna; torej če oseba, ki želi umreti, pozna vse okoliščine svojega zdravstvenega stanja, je prisebna in da pristanek za izvršitev evtanazije. »Zakaj ne bi imeli to možnost tudi v Sloveniji? Ali celo možnost, da se svojci skupaj z zdravniško (komisijsko), ekipo odločijo namesto svojca, če se ta ni več sposoben sam odločiti?« Kot razlog za svoj predlog navaja, da so vsi, ki so »bili priča umiranju neozdravljivih ljudi, videli neznosne bolečine (kljub morfiju), ki jih je moral umirajoči doživljati preostanek svojega življenja, ne dneve, celo mesece. Zakaj je to potrebno? Če je živalim omogočeno, da jim s pomočjo injekcije olajšajo odhod, zakaj ne bi ljudem? Mislim, da ga ni, ki bi nasprotoval mirni in dostojni smrti.«

Kazenski zakonik evtanazije ne pozna

Slovenska zdravstvena zakonodaja evtanazije ne pozna, prav tako je kot posebno kaznivo dejanje ne opredeljuje slovenski kazenski zakonik. Povzročitev smrti pacienta od zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca bi lahko bila tako okvalificirana kot uboj ali umor (torej kaznivo dejanje zoper življenje in telo) ali kdaj celo kot opustitev zdravstvene pomoči (kot kaznivo dejanje zoper življenje). To menijo na ministrstvu za zdravje (MZ). Ob tem poudarjajo, da pri kaznivem dejanju pomoč pri samomoru sklepnega dejanja ne izvede zdravstveni delavec, temveč bolnik sam.

Evtanazijo v Sloveniji omenja zgolj peščica internih aktov posameznih združenj s področja zdravstva, pri čemer gre pri vseh teh zgolj za naštevanje primerov morebitnega odklonskega ravnanja članov teh združenj, nadaljujejo. Ob tem navajajo, da kodeks zdravniške etike v 29. členu določa, da zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru, Kodeks medicinske deontologije v 43. členu pa, da zdravnik odklanja in obsoja evtanazijo in jo ima za lažni humanizem.

Spreminja razmerje med zdravnikom in bolnikom

Ministrstvo za zdravje si je leta 2015 pridobilo tudi stališče Komisije za medicinsko etiko (KME) o evtanaziji. Po mnenju članov te komisije nova uspešna zdravljenja in perspektive, ki jih razvoj znanosti odpira, krepijo poslanstvo zdravniškega poklica o ohranjanju in nedotakljivosti človeškega življenja. Kljub temu, da se je okrepila vloga pacienta kot aktivnega partnerja v procesih zdravljenja, kar vključuje tudi Zakon o pacientovih pravicah, pa pacientova pravica, da odloča o svojem življenju, ne vključuje dolžnosti zdravnika, da pacientu na njegovo zahtevo prekine življenje. Evtanazija namreč spreminja razmerje med zdravnikom in bolnikom, ruši temeljno zdravnikovo poslanstvo, ki je ohranjanje življenja, spreminja njegov odnos do življenja bolnikov in odpira prostor zlorabam, ki jih je težko nadzorovati ali preprečevati. Evtanazija tudi spreminja vrednoto človeškega življenja v zdravstvu in s tem posredno ogroža najšibkejše med nami. KME še meni, da evtanazija ob današnjih možnostih blažilnih ukrepanj v okviru paliativne oskrbe bolnikom ni potrebna, navaja MZ.

Evtanazije prav tako ne podpira odbor za etiko pri Svetu Evrope, ki vse države članice poziva k učinkoviti paliativni oskrbi umirajočih bolnikov, in tudi parlamentarna skupščina Sveta Evrope. MZ sledi vsem omenjenim dokumentom in se njihovemu mnenju v celoti pridružuje.

Pravica do lajšanja trpljenja

Ob tem MZ posebej izpostavlja pravico do preprečevanja in lajšanja trpljenja, ki jo kot posebno pravico pacienta ureja zakon o pacientovih pravicah. V skladu s tem zakonom ima pacient pravico, da se brez odlašanja ukrene vse potrebno za odpravo ali največjo možno ublažitev njegovih bolečin in drugega trpljenja, povezanega z boleznijo. Prav tako ima pravico, da se pri njegovi zdravstveni oskrbi po strokovnih standardih preprečijo nepotrebne bolečine in drugo trpljenje, povezano z medicinskim posegom, v končni fazi bolezni in v primeru pacienta z neozdravljivo boleznijo, ki mu povzroča hudo trpljenje, pa ima pravico tudi do paliativne oskrbe. Glede na poročila služb za izvajanje paliativne oskrbe in izsledke, predstavljene na raznih strokovnih srečanjih, je trditev, da bi vsi, ki so bili priča umiranju, videli neznosne bolečine bolnikov kljub morfiju, preveliko posploševanje. »Smiselno je, da se svojci obrnejo na osebnega zdravnika ali na paliativno službo, če se jim zdi, da njihov bližnji preveč trpi. Trpeti neznosne bolečine cele mesece zagotovo ni nekaj, kar bi kdorkoli lahko zagovarjal.«

Pogosto se zagovorniki in predlagatelji pobude o uzakonitvi evtanazije sklicujejo na veterinarske uredbe o dokončanju življenja živali. MZ ob tem opozarja, da gre za odločitve lastnikov teh živali, ne za njihovo pravico ali odločitev. Nikoli se ne more ugotoviti, ali bi si žival to želela ali ne. V primeru usmrtitev živali gre za uboj živali na željo lastnika. Glede na to, da ljudje nismo last drugih ljudi, bi težko sploh pristali na tako primerjanje.