»Ni ga odnesla prostaškost, ampak želja po plenjenju«

LJUBLJANA – Marko Bandelli je čustveno odstopil z ministrskega položaja in priznal, da je »zelo na tleh«. Z ministrskega stolčka naj bi ga odnesla problematičnost njegove komunikacije, a kot pravi redni profesor retorike in komunikacije pedagoškega inštituta dr. Igor Ž. Žagar, je način prerobate, grobe, nesramne, arogantne komunikacije le navidezni problem nekdanjega ministra.

Prisvajanje javnega dobrega

»Pravi problem sta njegov odnos in njegovo videnje ministrskega položaja oziroma pravic in dolžnosti, ki jih (po njegovem) ima človek, ki se znajde na ministrskem položaju,« je pojasnil Žagar in dodal, da je za Bandellija »biti minister očitno predvsem pozicija, ki njemu in njegovim – in samo njemu in njegovim! – omogoča plenjenje in prisvajanje javnega dobrega«.


Če se zdi, da je Bandellija nagel odhod iz vlade presenetil in je krivce za odstop iskal v novinarjih (Ali niste dovolj očrnili moje družine, mojih otrok in mene? Zakaj pa, za en stavek, za katerega sem se petnajstkrat opravičil? Ali je bil to cilj vas, novinarjev?), Žagar meni, da gre za »človeka brez hrbtenice in brez moralno-etičnih standardov«. Pojasnjuje: »Za svoja dejanja in izjave ni odgovoren sam, ampak tisti, ki so jih razkrili oziroma o njih niso (diskretno) molčali. Homunkulus, ki je brez medijev in javne pozornosti votel, zunaj ga pa nič ni.«

Bandelli morda med poslance, a problem ostaja

Bandelli se lahko odloči, da po odhodu iz vlade sede v poslanske poti, saj je bil za poslanca izvoljen. Pri tem je Žagar prepričan, da svoje mentalitete ne bo spremenil. »Lepota neposredne prostaškosti je prav v tem, da ne skriva, kaj in kako razmišlja (če sploh kaj razmišlja). Ali mislite, da bi se Bandelli kot minister videl kaj drugače, če bi znal svoje plenilske ambicije zaviti v politično korektne fraze? Ali mislite, da Damir Črnčec, odkar je v kabinetu prvega ministra in ne tvita (več toliko), o migrantih razmišlja kaj drugače kot prej?«


Politiki bi morali služiti državljanom in državi, zato je po prepričanju Žagarja primer Bandellija jasno pokazal, da je pravi problem človeka v mentaliteti, ne v grobi neposrednosti besed. »Grobost besednjaka le hitreje in neposredneje razkrije, s kakšnim človekom imamo opraviti.«