SAVINJSKA ČIPKA
Ni mogel spati, pa si je izmislil posebno čipko
Hranislav Kocić riše motive, žena Helena pa kleklja. Savinjska čipka je zaščitena pri Avtorski agenciji Slovenije.
Odpri galerijo
Knjiga Savinjska čipka ima 250 strani.
V Šempetru v Savinjski dolini, ki se ponaša z dvema izjemnima turističnima destinacijama, jamo Pekel in Rimsko nekropolo, živita Helena in Hranislav Kocić, oče in mati Savinjske čipke, ob tem pa zakonca, ki se dopolnjujeta v ustvarjanju in vsakdanjem delu.
Obiskali smo ju ob izdaji obsežne knjige Savinjska čipka, ki je v celoti njuno avtorstvo, vključno z besedilom in oblikovanjem. Izšla je v samozaložbi, v majhni nakladi nekaj deset izvodov, ki sta jih podarila zaslužnim ljudem za moralno podporo pri njunem projektu. Poleg tekstualnega dela, številnih fotografij z njunimi izdelki, risbami čipk, raznih dokumentov, izpostavljenih razstav knjigo bogatijo tudi lepe misli, aforizmi in pregovori, ki so napisani s posebno pisavo – kaligrafijo, ta je še eden od hobijev ljubiteljskega slikarja Hranislava.
Na dan obiska žal ni bilo doma Helene, nas je pa Hranislav popeljal po vrtu, na katerem stojita dva rastlinjaka, in razkazal letno kuhinjo, kjer pripravljata ozimnico. Letos sta z zelenjavnimi, sadnimi in drugimi dobrotami napolnila kar okrog 1500 kozarcev, ki bodo na voljo šestim družinam. Svoje kulinarično veselje in zavzetost sta pred tremi leti kronala s knjigo Dobrote iz naše kuhinje, ki je nekakšen priročnik z nasveti, navodili in recepti.
Nato smo si ogledali hišo, ta je tako rekoč galerija njunih izdelkov in zbirk: Hranislav je ljubitelj mineralov, Helena pa naprstnikov za šivanje. »Z ljubiteljskim slikarstvom se ukvarjam že več kot 40 let. Upodabljam v različnih tehnikah, kot so pirografija, olje na platnu, akvarel, tempera, grafika. Izobraževal sem se pri znanih slovenskih slikarjih mag. Željku Opačku in Veljku Tomanu. Slikam v realističnem in impresionističnem slogu. Pred 15 leti sem začel tudi kipariti iz bele gline, in sicer v renesančnem in baročnem slogu ter v slogu arhaike, grške in rimske antike. Moji vzorniki so Augustinčič, Meštrovič, Roksandić, Michelangelo, pa grški in rimski etruščanski kiparji,« je pojasnil Kocić in predstavil baročno sobo, v kateri pohištvo krasijo klekljani prti in prtički. Vrhunec vsega je nedvomno savinjska čipka, za katero on pripravlja motiv, Helena pa jo izdeluje.
Narejena v baročnem in realističnem slogu je unikatna in tudi uradno registrirana in zaščitena pri Avtorski agenciji Slovenije. Sicer pa Helena izdeluje še briško, irsko, paško in idrijsko čipko.
Čipke s prevladujočimi asimetričnimi linijami krasijo različni motivi, poleg splošnih, kot so rože na Slovenskem, ptice, metulji, tudi Rimske nekropole in hmelja. »Izdelavo savinjske čipke sva z ženo začela leta 2001, prvo razstavo sva imela v Hmeljarskem domu Šempeter,« pove Hranislav in razloži, kako je sploh nastala: »Helena ima že od zgodnje mladosti rada čipke. Mama jo je naučila kvačkanja, šivanja in pletenja.
Najprej je pletla zase, nato za hčerke, ob tem pa si želela, da bi se naučila klekljanja. Želja se ji je uresničila, ko je spoznala Savino Naraks, žalsko Idrijčanko, ki jo je tudi naučila te umetnosti. Resno se je lotila klekljanja na idrijske papirce (načrte, op. a.). Bula za klekljanje je bila prebodena z bucikami, kleklji so ropotali, jaz pa nisem mogel več mirno dremati na kavču. Lepega dne se mi je porodila ideja, da naredim, stiliziram, posebno čipko, ki bi se razlikovala od drugih. Tako se je rodila savinjska čipka, ki jo je žena sprejela z velikim veseljem. Na začetku ni bilo lahko stilizirati nove čipke, a vaja dela mojstra, in v skoraj 20 letih sem narisal več sto risb, ustvarjam pa še vedno nove motive. Med njimi so tudi portreti v tehniki abstraktnega vezenja, ki jih na podlagi mojih risb kleklja Helena.«
Njune umetnine so bile na ogled na samostojnih ali skupinskih razstavah v domačem Šempetru, Žalcu, Celju, Preboldu, Velenju, Radencih, Pliberku v Avstriji. Ob tem sta imela več kot dvajset rednih letnih razstav v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje – krožek Deteljice, kjer sta nepogrešljiva člana, Helena pa je bila vrsto let njihov vodja.
Zakonca Kocić v družbi Tanje Oblak, velike poznavalke in mojstrice klekljane čipke
Obiskali smo ju ob izdaji obsežne knjige Savinjska čipka, ki je v celoti njuno avtorstvo, vključno z besedilom in oblikovanjem. Izšla je v samozaložbi, v majhni nakladi nekaj deset izvodov, ki sta jih podarila zaslužnim ljudem za moralno podporo pri njunem projektu. Poleg tekstualnega dela, številnih fotografij z njunimi izdelki, risbami čipk, raznih dokumentov, izpostavljenih razstav knjigo bogatijo tudi lepe misli, aforizmi in pregovori, ki so napisani s posebno pisavo – kaligrafijo, ta je še eden od hobijev ljubiteljskega slikarja Hranislava.
Hiša je prava galerija. FOTOgrafije: Darko Naraglav
Na dan obiska žal ni bilo doma Helene, nas je pa Hranislav popeljal po vrtu, na katerem stojita dva rastlinjaka, in razkazal letno kuhinjo, kjer pripravljata ozimnico. Letos sta z zelenjavnimi, sadnimi in drugimi dobrotami napolnila kar okrog 1500 kozarcev, ki bodo na voljo šestim družinam. Svoje kulinarično veselje in zavzetost sta pred tremi leti kronala s knjigo Dobrote iz naše kuhinje, ki je nekakšen priročnik z nasveti, navodili in recepti.
Motivi so tudi tradicionalni.
Nato smo si ogledali hišo, ta je tako rekoč galerija njunih izdelkov in zbirk: Hranislav je ljubitelj mineralov, Helena pa naprstnikov za šivanje. »Z ljubiteljskim slikarstvom se ukvarjam že več kot 40 let. Upodabljam v različnih tehnikah, kot so pirografija, olje na platnu, akvarel, tempera, grafika. Izobraževal sem se pri znanih slovenskih slikarjih mag. Željku Opačku in Veljku Tomanu. Slikam v realističnem in impresionističnem slogu. Pred 15 leti sem začel tudi kipariti iz bele gline, in sicer v renesančnem in baročnem slogu ter v slogu arhaike, grške in rimske antike. Moji vzorniki so Augustinčič, Meštrovič, Roksandić, Michelangelo, pa grški in rimski etruščanski kiparji,« je pojasnil Kocić in predstavil baročno sobo, v kateri pohištvo krasijo klekljani prti in prtički. Vrhunec vsega je nedvomno savinjska čipka, za katero on pripravlja motiv, Helena pa jo izdeluje.
Kipari v beli glini.
Narejena v baročnem in realističnem slogu je unikatna in tudi uradno registrirana in zaščitena pri Avtorski agenciji Slovenije. Sicer pa Helena izdeluje še briško, irsko, paško in idrijsko čipko.
Čipke s prevladujočimi asimetričnimi linijami krasijo različni motivi, poleg splošnih, kot so rože na Slovenskem, ptice, metulji, tudi Rimske nekropole in hmelja. »Izdelavo savinjske čipke sva z ženo začela leta 2001, prvo razstavo sva imela v Hmeljarskem domu Šempeter,« pove Hranislav in razloži, kako je sploh nastala: »Helena ima že od zgodnje mladosti rada čipke. Mama jo je naučila kvačkanja, šivanja in pletenja.
Tudi čipke babic in prababicHelena in Hranislav Kocić imata tudi čipke svojih babic in prababic, stare od 100 do 150 let. »V najini zgodovinski zakladnici hraniva čipke babice Marije Lapan in njene mame Helene. Izdelane so v tehniki rišeljeja, kvačkanja in vezenja, hraniva pa tudi njeno zakonsko posteljnino in stenske motive. Na vsaki čipki je njen monogram ML,« še pove 78-letni Hranislav, po poklicu ekonomist, tako kot tudi dve leti mlajša Helena.
Najprej je pletla zase, nato za hčerke, ob tem pa si želela, da bi se naučila klekljanja. Želja se ji je uresničila, ko je spoznala Savino Naraks, žalsko Idrijčanko, ki jo je tudi naučila te umetnosti. Resno se je lotila klekljanja na idrijske papirce (načrte, op. a.). Bula za klekljanje je bila prebodena z bucikami, kleklji so ropotali, jaz pa nisem mogel več mirno dremati na kavču. Lepega dne se mi je porodila ideja, da naredim, stiliziram, posebno čipko, ki bi se razlikovala od drugih. Tako se je rodila savinjska čipka, ki jo je žena sprejela z velikim veseljem. Na začetku ni bilo lahko stilizirati nove čipke, a vaja dela mojstra, in v skoraj 20 letih sem narisal več sto risb, ustvarjam pa še vedno nove motive. Med njimi so tudi portreti v tehniki abstraktnega vezenja, ki jih na podlagi mojih risb kleklja Helena.«
Njune umetnine so bile na ogled na samostojnih ali skupinskih razstavah v domačem Šempetru, Žalcu, Celju, Preboldu, Velenju, Radencih, Pliberku v Avstriji. Ob tem sta imela več kot dvajset rednih letnih razstav v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje – krožek Deteljice, kjer sta nepogrešljiva člana, Helena pa je bila vrsto let njihov vodja.
