Ni pisala za slavo, ampak iz ljubezni (FOTO)
Dr. Irma Marinčič Ožbalt, učiteljica angleščine, je večino življenja preživela v tujini, vendar njena predanost slovenskemu jeziku in domači zemlji nikoli ni ugasnila. »Dom je še zmeraj tam na drugi strani oceana, tam na bregu pod faro, kjer čepi prazna njena rojstna hiša,« je avtorica, ki živi v kanadskem Montrealu, zapisala v svoji zadnji knjigi Žužemberk: iz tolmunov ljubezni in bolečine.
»Knjiga predstavlja pomemben prispevek za slovenski knjižni prostor, obogatitev slovenske zdomske književnosti in ohranitev kulturnega spomina Suhe krajine,« je ob predstavitvi, ki sta jo pripravili Osnovna šola Žužemberk in založba Družina, dejala mag. Jelka Mrvar, ki je knjigo tudi uredila in ima veliko zaslug, da je po več letih ugledala luč sveta.
Mislim, da ni mogoče zares opisati globine in moči maminih čustev do Slovenije, do Žužemberka.
»Knjiga je vsebinsko razdeljena na štiri sklope, Spomini na Žužemberk, Vaški posebneži, Portreti – podobe iz srca, v katerih se ozira v idilično otroštvo, s prisrčno toplino in fotografskim spominom opisuje portrete sokrajanov ter zlata leta predvojnega Žužemberka, ki se zaradi povojnih pobojev in bolečine ob smrti brata Silva končajo v zadnjih zgodbah Pomlad se je prelomila na dvoje z veliko žalosti in trpkega spomina na to obdobje,« pove Mrvarjeva. Ta ima kot avtorica veliko zaslug tudi za šolski muzej in projekt Znani Suhokranjci, med katerimi je tudi dr. Marinčič Ožbaltova.
Pri razgovoru z Mrvarjevo ob omizju, ki ga je vodila prof. Sanja Nose, sta sodelovala še Vlado Kostevc, član strokovne skupine Parka znanih Suhokranjcev, in urednica založbe Družina Lara Vurnik, ki je knjigo izdala in pojasnila njeno nastajanje iz tehničnega vidika. Številne zbrane je pozdravila ravnateljica šole Mija Penca Vehovec, v kulturnem delu programa so se predstavili mešani pevski zbor pod vodstvom Nine Banovec, harmonikar Jakob Mohorčič ter mladi bralci odlomkov iz knjige Urban Jenkole, Ana Mlakar, Ela Hren in Žiga Novak. Kot gostja je nastopila pisateljičina hči Sylvia Ožbalt, ki sicer živi v kanadskem Vancouvru.
1926. se je rodila v družini očeta Jožeta in matere Štefanije.
Kanadsko-slovenska vez
Doktorica slovanskih jezikov in primerjalne književnosti se je rodila leta 1926 v Žužemberku v družini očeta Jožeta in matere Štefanije. Dveletna se je s starši preselila v Šempeter v Savinjski dolini. V osnovno šolo je hodila v Šempetru ter gimnazijo nadaljevala v Celju in Ljubljani. Po maturi se je vpisala na slavistiko ter leta 1952 diplomirala iz slovenskega in angleškega jezika s književnostjo. Pot jo je vodila v Avstralijo, nato nazaj v Slovenijo.
Leta 1966 se je z družino preselila v Montreal. Tam je 23 let predavala angleščino kot tuji jezik. Magistrirala je z nalogo o rabi sklonov v knjižni slovenščini, doktorirala pa z disertacijo Izobčeni v delih Ivana Cankarja in Morleyja Callaghana. Napisala je številne črtice, objavljene v revijah, in dela Mrzle peči (1994), Dež gre (1998), Anka (2008). Pomembno je tudi njeno prevajalsko delo. Njeno literarno delo iz dveh domovin nima le vrednosti, ampak tudi kulturno poslanstvo v kanadsko-slovenski zvezi. Zbirka Žužemberk: iz tolmunov ljubezni in bolečine je sedma knjižna izdaja njenih del.
»Mislim, da ni mogoče zares opisati globine in moči – primerljivih z globino in močjo legendarnih vrtincev Krke – maminih čustev do Slovenije, do Žužemberka. V mislih in pripovedih se je vselej vračala v svoje idilično predvojno otroštvo, k ljudem in krajem, ki jih je ljubila: Kleku, Krki, Zafari, Placu … Tam je vedno našla preprostost in človečnost ter resnično razumela svet okrog sebe. Tam je povsem prizemljena,« je v predgovoru zapisala Sylvia. »Ne dobi vsak priložnosti, da v imenu svoje mame spregovori o kraju, ki ga je tako mistično, čarobno, romantično in brezpogojno ljubila vse življenje.
Žužemberk je bil vedno mamin najljubši kraj na svetu. In seveda, Dolenjska in cela Slovenija. Mama ni pisala, da bi bila slavna, da bi tržila knjige, pisala je, ker je morala preliti svojo ljubezen in bolečino v besede in na papir. Mislim, da so univerzalne zgodbe o odnosih, tragedijah, zmagah in vseh tistih drobnih stvareh, ki nas izoblikujejo kot ljudi. Teme so včasih obrobne, včasih pomembne, a so napisane tankočutno z veliko ljubezni,« je dejala Sylvia in se v maminem imenu zahvalila za tankočutno delo, od zamisli do izvedbe, Jelki Mrvar in Lari Vurnik. »Prepričana sem, da bi vam še rekla: 'Hvala vsem, ki ste prispevali k objavi in predstavitvi te knjige, in hvala ti, Žužemberk, moj dom!'«
