Ste poslušali politike na soočenjih? To razkriva njihova govorica
Do volitev je še teden dni, predstavniki političnih strank pa želijo na soočenjih prepričati volivce s svojim nastopom. Nekateri so pri izražanju strankinih prioritet prepričljivejši, drugi manj. Pri tem je lahko odločen nastop na predvolilnih soočenjih izrednega pomena. Kakšna je v letošnji kampanji retorika politikov? Z vprašanji smo se obrnili na profesorja Hotimirja Tivadarja, raziskovalca pravorečja in govora, predavatelja na oddelku za slovenistiko ljubljanske filozofske fakultete in na logopediji ljubljanske pedagoške fakultete.
V letošnjih soočenjih in pred njimi je dosti govorjenja o spoštljivosti in strpnosti, kar je razveseljivo. Na drugi strani pa je prisotno precej izključevanja, nepogovarjanja, tj. neudeležbe na soočenjih nekaterih televizij, kar je nekaj novega. Nič novega pa ni nedialoškost in razdeljenost na dva tabora, kar ni dobro in je tudi v osnovi komunikacijsko-retorično neustrezno. Žal nas je vsebinsko presekala ta nesrečna vojna v Ukrajini, ko smo se morali ukvarjati s tem, kdo je bolj junaški in bolj obsojajoč. Zelo malo pa je bilo neposrednih jasnih obsodb vojne, vojaškega napada in pozivov k miru – svetla točka v mednarodnem prostoru je papež Frančišek. Letos pa smo pridobili predvsem raznolikost predstavitev kandidatov, odlične so npr. predstavitve strank na Kanalu A, kjer so združili vsebino z zabavo, sproščenost z resnostjo. Toda obenem je voditelj zelo prijazen, tako da bomo težko izbrali svojo stranko. Pomembni pa so poudarki voditeljev, da moramo paziti na kulturo dialoga, tega je letos pri voditeljih več.
Koliko je medsebojnega obračunavanja z žaljivkami, neprimerno govorico, morda celo nasilnega govora? So se predstavniki strank iz preteklih let naučili, da treba komunikacijo vendarle treba dvigniti na višjo raven? Je še ostalo kaj korektnosti?
Glede na zelo nestrpen in tudi žaljiv javni diskurz, ki smo mu bili priča v zadnjih dveh letih, tudi v zadnjih tednih pred začetkom kampanje, so v letošnjih neposrednih soočenjih sorazmerno zadržani in ne tako zelo žaljivi, kot sem sam pričakoval. Res pa je tak vtis lahko posledica tega, da smo se na vse žalitve – od fašistov, komunistov, morilcev, lopovov ... – že skoraj navadili. In nespoštljivo govorico je in bo treba popraviti, odpraviti, vrniti se moramo k vsebini, ne pa samo diskreditirati. Voditelji so prav pri soočenjih sicer šli v to po mojem mnenju ustrezno smer, ko opozarjajo na spoštljivo komunikacijo.
Je razlika med levo in desno usmerjenimi politiki?
Na obeh straneh najdemo dobre retorike, nekateri so tudi slabi. Večina je spretnih govorcev, govorijo tekoče, nekateri imajo sicer tudi govorne napake in izrazito narečno obarvanost, toda na splošno je vtis soliden. Medtem ko so nekateri politiki imeli težave s samokontrolo in so preveč mahali z glavo, rokami, delali različne grimase (od zavijanja z očmi do ciničnih nasmehov), kričali, bili tudi žaljivi, so se sedaj v tem tednu malo umirili. K temu so pripomogli tudi voditelji. Dosti je odvisno tudi od voditeljev, ki so mnogi zelo dobri. Žal pa je še vedno pri naših politikih premalo kakovostna artikulacija, premalo jasnih poudarkov in ustreznega registra (ustrezna zvočnost glasu, govor s prepono) in kontrole telesa, kar bi se še dalo 'natrenirati'.
Se v studiu izkazujejo razmerja moči? Kdo najbolj izstopa in na kakšen način?
Dostikrat je na žalost še vedno prisoten princip, da je najboljši 'najglasnejši', najbolj nesramen je opazen in zato 'uspešen'. O imenih ne bi, vsak pa si lahko ustvari mnenje, kdo je bil nesramen, kričav, kdo je najbolj krilil z rokami in se nestrpno prestopal. Upam, da bo vsebina še bolj prišla do izraza.
Koliko čustev izkazujejo politiki med govorom v studiu in katera? So ta zaželena (pozitivna in negativna čustva)?
Pozitivna čustva so zaželena. Premalo je iskrenih nasmehov, iskrenih stiskov rok, pa ne ciničnih nasmehov, ampak dobronamernih gest in izrazov na obrazih. Če posebej sedaj, ko so se maske končno poslovile od nas. Žal pa je bilo v medijih dosti spodbujanja negativnih čustev, vključno z omenjenim kričanjem, vulgarnim govorjenjem, žaljenjem, mahanjem z rokami, listi ipd. Čustva morajo biti spontana, toda kontrolirana in usmerjena v javno dobro.
Žal pa je preveč različnih ciničnih nasmehov, manipulacije s čustvi – od vzbujanja strahu do celo spodbujanja sovraštva. To ni vsebinsko, temu bi se morali izogibati. Kam pripelje spodbujanje sovraštva, smo videli ob koncu ameriških volitev in vidimo sedaj v Ukrajini, s čustvi so se igrali na vseh straneh. Manipulacije s čustvi pogosto pripeljejo do velikih konfliktov. To pa seveda ne pomeni, da se ne smemo ob pozdravu nasmehniti in iskreno pogledati v oči, tudi svojemu nasprotniku.
Kateri predstavniki strank z govorom kažejo največ dvoma z neusklajenostjo med povedanim in tem, kar dejansko mislijo?
To vprašanje bi moralo biti nepotrebno, saj politik v osnovi mora delati za javno dobro in iskreno. Različne manipulativne tehnike ter usmerjenost v prepričevanje, pa čeprav je tako delovanje škodljivo, lažnivo, pa nas je pripeljalo v stanje splošnega nezaupanja do politikov. To se je pred leti zgodilo najočitneje na Madžarskem, ko je takratni premier Gyurcsany ljudem prikrival resnico zaradi boljšega javnega vtisa. In potem se je Madžarom zgodil Orban, ki pa sedaj niti ne dovoli, da bi prišle kakšne informacije v splošno javno zavest, obenem pa Orban zelo dobro upravlja čustva (nacionalna, verska, ljubezensko-družinska ...). Podobno, mogoče ne tako skrajno, je v mnogih, tudi zahodnih deželah. Zato ni dobro, če čustva postanejo dejstva, če dejstva niso več pomembna.
Žal imamo gledalci pogosto premalo informacij. Sam berem različne medije, manjka pa mi stik s prijatelji novinarji, politiki, saj nas je korona precej odtujila, zato ne poznam toliko ozadja kot v preteklosti. Načeloma hočejo vsi biti neposredni, direktni, zavzemajo pa se za različne cilje – eni bolj za starejše, drugi za mlajše. Nihče se ne 'laže' kar tako, kvečjemu prilagajajo 'resnico'.
Imate občutek, da imajo nekateri polna usta praznih obljub?
Neskladje med povedanim in mišljenim lahko opazimo, ko se politiki izogibajo neposrednemu odgovoru, prošnji novinarjev in iz tega lahko sklepamo, da nekaj skrivajo. Moti me predvsem to, da sedaj vsi govorijo o spoštljivosti, potem pa na twitterju zapišejo 'nesramno opazko' ali pa se nočejo pogovarjati z nasprotniki.
Tudi glede gospodarstva ni jasno, ali bomo imeli še vedno sorazmerno stabilno rast in malo brezposelnih ali pa se bo sedaj vse podrlo. Kakšen je dejanski dolg Slovenije? Osnovni problem je tudi divji in cenovno nenormalni nepremičninski trg. Že leta vsi obljubljajo rešitve, pa rešitev kar ni in ni. Cene stanovanj pa rastejo v nebo. Pri vseh teh vprašanjih prilagajajo resničnost in se izogibajo napovedim, v bistvu odgovornosti.
Včasih so bile vsaj obljube, pa si potem lahko držal politika za besedo. Sedaj so obljube precej pomaknjene v ozadje. In zato se osredotočamo na etiko – ali je politik pošten, ali bo držal besedo, ali bo delal za javno dobro ali pa le zase. In zato bi nas moralo zanimati tudi kaj več konkretnega o kandidatih, da bi vedeli, ali je to načelen človek ali pa je kandidatka ali kandidat nekdo, ki npr. »nosi poročni prstan samo zaradi videza«. Iskrenost in dobronamernost ter spoštljivost so zelo pomembni. To smo v zadnjem času v splošni javnosti izgubili. Mogoče to kmalu spet najdemo. In nekatere politične oddaje in spoštljive prakse komuniciranja mi dajejo upanje, da se počasi povzpnemo iz tega brezna nespoštljivosti, izključevanja in zaničevanja sočloveka.
