Slovenci pravi nakupoholiki: Odmislite slane in sladke prigrizke, prihaja val podražitev
Vse je zajel val podražitev. Predvsem so se dvignile cene elektrike, kar že vpliva pozna na končnih cenah živil. Osnovni prehrambni izdelki, kot so mleko, moka, meso, sladkor, olje, se bodo podražili za predvidoma 20-odstotkov. Kako se bo to poznalo na trgovskih policah, bo jasno v kratkem, med drugim pa odvisno od pogajanja živilske industrije s trgovci.
Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar meni, da bomo potrošniki za izdelek plačali tudi do 10 odstotkov več. Še bolj ga skrbi, da bodo lahkovernim slovenskim kupcem prodajali slabšo, manj kakovostno, čeprav cenejšo hrano, izgubili pa bi slovenske ponudnike in dobre izdelke. Kuhar trdi, da se bodo zato spremenile nakupovalne navade. Kaj pa lahko potrošniki storimo, da se podražitev hrane ne bi močno poznala na gospodinjskem proračunu?
Zakaj se živila in hrana dražijo?
Najprej je treba poudariti, da se cene dvigujejo že bistveno prej, kot to javnost opazi. Proizvodnja hrane je dolgoročni proces. Stroški proizvodnje in distribucije hrane se izrazito zvišujejo že od lanskoletne pomladi,zaradi zastojev v preskrbni verigi, ki jih je povzročila pandemija – globalno so količino proizvodnje živil prilagodili, ko pa so se države odpirale, se je povpraševanje po hrani dvignilo in so šle cene energentov navzgor. Pri tem gre pa tudi za zelo močen in absolutno globalno univerzalen pritisk dviga cene energentov, presežne podražitve pa lahko opazimo tudi v Sloveniji. Draži se energent, ki je prisoten v celotni prehranjevalni verigi od kmeta (gnojila, pogonsko gorivo, stroji) do trgovine. Slovenija je tudi močno odvisna od uvoza, kar pomeni, da se v strošek všteje tudi strošek za hlajenje in peko. Potem je na dvig cen hrane vplivala še slaba letina. Tudi to zvišuje stroške in dviguje maloprodajne cene.
Lahko Slovenci v kratkem pričakujemo val podražitev osnovnih živil in za koliko?
Vemo, da gre za zgodovinsko najobsežnejše skoke cene surovin, ne vemo pa, kako uspešen bo proces pogajanj med trgovci ter živilsko industrijo in kmeti na drugi strani. Ne vemo, ali bodo trgovci naposled sprejeli vse podražitve in ali bodo trgovci, kmetje in živilska industrija pretiravali s podražitvami. Nedvomno je pričakovati štiri- do šestodstotno podražitev izdelkov na trgovskih policah.
V mesni industriji so napovedali podražitve za 20 odstotkov. Kaj to pomeni za končno ceno?
Odvisna bo od nabavne in maloprodajne cene ter maržne politike. 20-odstotno zvišanje cen pri pridelovalcu pomeni nekaj pod 10 odstotkov maloprodajne cene. A zavedati se moramo, da se zaradi raznolike ponudbe mesnih izdelkov ne bodo povsod spremenile cene.
Potrošniki imamo občutek, da se je že vse močno podražilo, čeprav statistični urad piše o majhnih dvigih.
Drži, potrošniki so pogosto zmedeni. Bistvo je v raznolikosti blaga. Ta je tudi pri mesu velika, zato je cena odvisna od tega, kje v ponudbi se znajde posamezni izdelek. Trgovci ne bodo po dolgem in počez dražili izdelkov, tega ne počnejo, ampak bodo popravljali cene selektivno. Potrošnik bo še vedno lahko izbral cenejše izdelke iz uvoza in trgovske blagovne znamke, ki so praviloma slabše kakovosti,. Tukaj bodo trgovci gotovo pazili, da ne bodo blaga bistveno dražili, saj je slovenski kupec občutljiv in ga praktično ne zanima, kaj poje, ampak koliko to stane. To je po mojem mnenju napačna in neustrezna strategija nakupovanja.
Kaj bi dvig cen še utegnil pomeniti za naše nakupovalne navade?
Najprej bi pozval bralce, da se pri dvigu cen ne odzovejo panično, čeprav so pritiski inflacije na področje hrane, predvsem pa energije, občutni. Hrana je eksistencialnega pomena, a še enkrat bi poudaril, naj ljudje ne iščejo cenejše hrane, ampak kakovostno. Sam ne podpiram pocenitve hrane. Smo pravi 'šopaholiki', kot da nimamo početi pametnejšega kot spremljati cene. Smo klasični kupci in nimamo občutka za kakovost. To nam je ostalo iz časov socializma, ko na trgu sicer ni bilo zanič stvari, a je bilo vse srednje dobro ali slabo. Videti je, kot da smo to prepričanje 'podedovali' in verjamemo, da na trgu ni razlike v kakovosti hrane. V zadnjih desetletjih pa se je zgodilo tole: razpon ponudbe se je povečal, vendar se je to zgodilo na račun slabih izdelkov. Še kar mislimo, da na trgu ni slabih izdelkov, kar pa trgovci dobro izkoriščajo. Zato ne podpiram pocenjevanja hrane, ker pomeni, da je manj kakovostna. Če potrošnik išče cenejšo hrano, pa trgovci, ki so vešči svojega posla, hitro vidijo, kaj potrošnik išče, in najde denimo druge, cenejše dobavitelje, spremembe v recepturi izdelka in podobno. Če bomo zavračali slabše kakovostne in ugodne izdelke, jih trgovci ne bodo ponujali. Če pa jih grabimo, jih bo trgovec dal še več. Mi smo torej tisti, ki narekujemo, kaj se na policah znajde.
Ali postaja slovenska in bolj kakovostna hrana predraga za Slovence?
Ne moremo pričakovati, da bo kakovostna hrana poceni. To je podobno nakupu osnovnega ali višjega modela avtomobila. Višja kakovost hrane pomeni višje cene, slovenski proizvajalci pa proizvajajo hrano po drugačnih postopkih kot proizvajalci v masovnih tovarnah v Nemčiji, Avstriji, na Poljskem, kjer uporabljajo več aditivov in antibiotikov za živali. To je tudi dokazljivo. Je pa res, da smo potrošniki dojemljivi za vpadljivo embalažo in agresivne reklame, ne spoznamo pa se na hrano. A vedeti je treba, da je slovenska hrana dražja, ker je bolj kakovostna, ima pa nekupovanje slovenskega tudi več pozitivnih učinkov za ekonomijo in blaginjo v državi. Slovenci plačujejo davke v Sloveniji, če pa kupimo poljsko marmelado ali pašteto, davek plačamo na Poljskem. Zavedati se je treba posledic za zdravje odraslih, otrok in tudi za domačo ekonomijo.
Ekonomisti sicer napovedujejo večjo potrošnjo, a po drugi strani društva, ki se ukvarjajo s socialno stisko družin, opozarjajo, da si vse več družin ne more niti privoščiti osnovnih živil in življenjskih potrebščin. Cena tukaj vendarle igra vlogo, kajne?
Veliko ljudi v Sloveniji je v stiski in to je spregledana zgodba. A naj bo pri vseh ljudeh nakup hrane zadnji element za iskanje družinskih prihrankov. Veliko se da privarčevati že s slanimi in sladkimi prigrizki, kar se res pogosto znajde v potrošnikovih košaricah. Če se jim odrečemo, privarčujemo in še za zdravje naredimo veliko. A poglejmo primer žemljice, kjer je razpon cene od 11 centov v trgovini do 1,10 evra pri kmetu oziroma na tržnici. Za ceno 1,10 evra boš dobil kakovostno žemljico, a si je ne boš privoščil vsak dan, morda si jo boš lahko enkrat na teden, medtem ko tiste za 11 centov sam ne bi niti pogledal.
Se bo katero živilo pocenilo?
V kratkem roku ne, upam in pričakoval pa bi, da bo letina sadja boljša. Če iščemo kotiček pozitivnega, bo konec leta cena nafte nižja, kar je gonilo cen v sodobnem svetu, energija pa pomeni največjo stroškovno komponento v proizvodnji in distribuciji hrane. Višja je cena nafte, višja je cena hrane.
To je hudič, ker imamo fenomen pištole in perja. Cene gredo hitro gor, dol pa približno tako počasi kot perje. Zato sam podpiram hitre in takojšnje podražitve, ki pa so precizne. Če se podražitve zavlačujejo, pride do tega, kar se dogaja zdaj.
Zakaj slovenski trgovci nemudoma ne zvišajo cen, ko je jasno, da na trgu prihaja do cenovnih sprememb?
Slovenski potrošnik je izrazito občutljiv za spremembe cen in je zelo skop. Vsaka sprememba ga prizadene, zato se trgovci kot hudič križa bojijo zvišati cene, kar pomeni, da ne sprejmejo podražitve proizvodnje svojih partnerjev, torej živilske industrije in kmetov. Tem ne priznajo višjih stroškov, ki so objektivni in globalno jasno razvidni. Če bi bili odnosi partnerski, konkurenčni, transparentni, kolektivni, potem cenovni šoki ne bi bili veliki in posledica zaostalih dvigov cen, ki jih nismo uvedli jeseni. Zdaj pa se bo sprožil val višjih cen, ki so se kopičile. Sam podpiram postopno in takojšnje dvigovanje, ko déležniki v verigi vidijo, da se stroški višajo. Višajo se za odstotek ali dva, kar se na policah ne pozna tako močno in ne vključuje špekulativnih dražitev, ki so posledica nepartnerskih in nekolektivnih odnosov. Trgovci pa pri nas ne dovolijo zviševanja cen in čakajo zelo dolgo, medtem pa industrija in kmetje že pol leta delajo izgubo, ker so se stroški goriva, gnojil in surovin dvignile, zato so naposled izgube že dramatične. Industrija zahteva višje cene, ker ni druge izbire. Upam, da se bo ta praksa trgovcev pri nas spremenila.
Česa se pri dvigovanju cen hrane najbolj bojite?
Najbolj me skrbi, da bomo zaradi želje po cenejši hrani v tržni strukturi na policah imeli izdelke slabše kakovosti, torej izdelke, ki jih ni treba dražiti in so iz uvoza. Izgubljajo dobavitelji in tisti, ki ne bodo želeli slabšati kakovosti, ker bodo zaradi cen energentov primorani dvigniti cene izdelkov. Slovenska industrija bi zato lahko potegnila kratko, in če bodo Slovenci še naprej izbirali cenejše izdelke, bomo izgubili slovenske ponudnike in dobre izdelke.
