Ničesar ne zavržejo, vse ponovno uporabijo

V sodobni družbi se vse več ukvarjamo z odpadki, ki jih vse več tudi ustvarimo. Še posebno težavno je to v obdobju, ko je preprosteje in ceneje kupiti novo napravo kot popravljati staro. In s to težavo so se že pred leti spoprijeli na Vrhniki v okviru zgodbe, poimenovane Depo.

»Najprej je bilo samo ime, zdaj pa je več. Od svoje blagovne znamke do predelave predmetov in delavnic za otroke,« nam pripoveduje Breda Kovač Babnik iz trgovine z rabljenimi in preoblikovanimi predmeti Depo, ki stoji za ovinkom Cankarjeve hiše Na klancu. Poleg tega je Depo tudi delavnica oziroma popravljalnica, ki stoji na območju Komunalnega podjetja Vrhnika (KPV), kamor prebivalstvo več občin dovaža svoje odpadke.
 

Dela je polno

»Ko smo pred sedmimi leti začeli, so bili še zadržanost, pomisleki zaradi predmetov iz druge roke. Tega zdaj ni, ne glede na status,« v trgovini pojasnjuje Kovač Babnikova, prakso pa nam v nekaj stavkih pojasni nakupovalka Anka Žekš z Vrhnike: »Pridem večkrat, občasno tudi najdem kaj zanimivega. Zmeraj se najde kakšna drobna stvar,« našteje še nekaj nakupov, kot so vaza, kozarci, slike, tudi miza, ter sklene: »Se najde marsikaj, samo večkrat je treba priti pogledat.« Tik pred blagajno stoji mizica, zvarjena iz koles; to so ustvarili pred petimi leti za svojo predstavitev v državnem zboru in je ena od posebnih reči, ki so prišle iz Depoja. »Imeli smo tudi stolček, ampak smo ga prodali,« še pojasni Kovač Babnikova.


Bistveno več koles pa nam pokaže Edin Behrić, vodja enote Depo, pri delavnici znotraj KPV: ducati rabljenih koles tukaj doživijo remont, nato pa jih za nekaj deset evrov prodajo naprej: »Mi to vse temeljito prenovimo: nastavimo prestave, gume in preostalo, preden gre naprej,« pojasni Behrić. Sobo naprej v šiviljski delavnici pa medtem izredno lične toaletne torbice iz ostankov avtomobilskih pasov šiva Stanka Brenčič, ki je v Depo prišla prek javnih del, nato pa je dobila redno službo: »Po poklicu sem šivilja, 25 let sem v Industriji usnja Vrhnika delala v modelarni, kjer smo šivali vzorce. Tukaj pa je še bolj razgibano. Dela je polno,« zaupa z nasmehom.

Osnovno ločnico projekta dobro pojasni direktor KPV Tomaž Kačar: »Ločimo med pojmoma odpadek in ostanek. Tisto, kar je za koga ostanek, mi spremenimo v dodano vrednost za nekoga drugega.« Izvemo, da sem prihaja tudi del izmeta materialov avtomobilske industrije, ki ga spretne roke spremenijo v nove, predvsem pa resnično uporabne predmete, kot so prej omenjene torbice ter torbe – in te uspešno prodajajo za poslovna darila, celo na nekaterih ministrstvih. Kačar je v KPV od lani ter pojasnjuje, da so že predhodniki postavili temelje, da z Depojem diha vsa vrhniška komunala; poudari pa pomen komercializacije, torej prodaje: »Če ni nekega zadovoljivega obsega, je celotna ideja obsojena na dobrotnike, ki podpirajo projekt – mi pa hočemo biti čim bolj samostojni.« Ciljajo tako na predsednike (predstavljeni bodo tudi na Brdu, med našim predsedovanjem EU) kot na lokalno prebivalstvo, ki ima ob obnovljenih ter rabljenih izdelkih – ki jih predstavljajo tudi na svoji facebook strani – na voljo ponudbo ekoloških čistil družinskega podjetja, po katera lahko pridete s svojo embalažo.


»Tukaj se konec leta izrazijo tudi kilogrami,« nam eno od meril uspešnosti Depoja v zmanjševanju odpadkov razkrije Kovač Babnikova.
Med posebnimi predmeti, ki so ugledali luč sveta, je tudi vijolično kolo, s katerim si namesto vožnje lahko privoščite smuti, ki ga zmeljete sami: »Nismo kar šli in ga prekopirali, ampak smo ga sami naredili tako, da ima pravo hitrost za mletje sadja,« pravi Kovač Babnikova, ki je v Depoju lahko združila znanje in strast za oblikovanje in varstvo okolja. Precej znanja je potrebnega, da raznovrstnim predmetom ponudiš drugo priložnost v Depoju: od ruskih fotoaparatov in nemških pisalnih strojev prek gramofonskih plošč minulih desetletij pa do posamičnih kozarcev: »Pridejo gospe po en kozarec, pa ne za pijačo, ampak za aranžma ali svečko. Tudi cvetličnih lončkov je drugače precej, zdaj jih je malo manj,« našteva med policami Depoja, v katerega med pogovorom kar prihajajo radovedneži in kupci. In čeprav so cene načeloma nizke oziroma privlačne, so najdražje reči – luč in kolo specialka – Depo zapustile za nekaj sto evrov iztržka. Zavrženi predmeti in materiali so lahko tudi dragoceni, nedvomno pa še zdaleč niso brez vrednosti, kar v Depoju dokazujejo vsak dan.