Ninine poti do velikanov slovenske književnosti

»Moj projekt o obiskovanju rojstnih hiš in krajev, kjer so ustvarjali velikani slovenske književnosti, se je porodil iz moje notranje potrebe, da bi se približala svojemu narodu in poskusila spoznati, kaj vse je vplivalo na čustvovanja teh temeljev našega jezika. Že Calderon de la Barca je dejal, da smo iz takšne snovi kot sanje, kar za nas, ki smo zapisali svoja srca književnosti, še posebej velja,« je ob zaključku prve etape svojega potovalnega maratona, ki bi ga mirne duše lahko poimenovali tudi literarni, povedala Nina Kosmač, umetniško navdihnjena vnukinja še bolj leposlovno izpostavljenega klasika, dedka Cirila, čigar dela so prevedena v več kot 20 svetovnih jezikov.
 

Zvestoba do groba

Na pot po sledeh velikega Primorca, kakor tudi na obiske vseh drugih rojstnih domačij leposlovcev, se je odpravila sama, »s svojim starim avtom, z vlakom, avtobusom ali pa peš. Pot do tja mi bo pomagala približati se jim in na poti nazaj razmišljati o njihovem življenju in delu,« je poudarila prijetna gospa, ki ji je prvi obisk pomenil precejšen zalogaj. »Pot do Slapa ob Idrijci, kjer se je rodil moj Oka, Ciril Kosmač, je bila zame neke vrste pot do razumevanja literature mojega starega očeta. Vedno z malo slabe vesti, ker sem mu posvetila kot pisatelju premalo pozornosti in sem zelo neosebno ocenjevala njegovo pisanje. Prezgodaj je umrl, da bi bil lahko pustil kot pisatelj v meni globljo sled.«

Lani je minilo 110 let od rojstva in že 40 let od smrti velikega slovenskega klasika, ki se ga vnukinja spominja iz svojega zgodnjega otroštva. Potem jo je pot zanesla v tujino, kjer je kot otrok tretje kulture – pojasni, da je bila v zgodnjih letih iztrgana iz kulture staršev – preživela mladost, bivanje v švicarskih internatih pa popisala v svojem prvem romanu Utvare, izdanim pred dvema letoma. In prva osamljenost in iskanje lastne identitete sta osrednja nit njenega pisanja, ki ga je zdaj nadgradila z vračanjem k družinskim koreninam.

»Zame je bilo ponovno srečanje s stricem Bogdanom razodetje. Veliko let ga nisem videla, a prišla sem k njemu resnično kot k sorodniku v najboljšem pomenu besede. Lepo je, da še obstajajo ljudje, ki te sprejmejo kot svojega, ne da bi ti sodili, kaj si, kako živiš in kaj počneš. Sprejmejo te pač za svojega in občutek imaš, da si prišel domov, kjer ti ni treba skrivati ran niti se opravičevati za napake, ki si jih zgrešil v življenju. Dovolj je, da si njihov.« Stric Bogdan je sin Cirilovega brata Vladka, ki je bil pisatelju vse življenje v uteho in oporo, razodene.



»Končno sem doumela, zakaj se je njegovo pisanje zožilo samo na njegove ljudi in da ves svet, ki ga je videl, ni bil nič v primerjavi z njegovo dolino. Oka je imel te ljudi rad, tako kot dolino. Verjetno je čutil, da jim mora ostati zvest in jim poplačati njihovo predanost, modrost in brezpogojno ljubezen, ki so mu jo izkazovali. Verjamem, da je hotel ostati zvest svojim in njihovim čustvom. Verjetno ne bi prenesel, da bi mu brat Vladko nežno in hudomušno zabrusil s svetlečimi očmi: 'Pej, kaj ti mi nismo zadosti? O drugih pišeš?' Oni ga nikoli niso izdali, še v mislih ne, on pa tudi ne njih.« Na dedovi domačiji je našla tudi veliko slikovnega gradiva, v duhu pa je srečala Oka, »srečnega in sproščenega, kako se smeje in hodi bos čez Idrijco«.