Niso mu pojasnili, kaj se lahko zgodi, zdaj je inkontinenten

Šestnajst tisočakov je ptujsko okrožno sodišče prisodilo pacientu, ki je po rutinski operaciji razširjene prostate v slovenjgraški bolnišnici sredi junija 2009 ostal inkontinenten, se pravi, da ne more nadzorovati odvajanja urina. Odškodnino so mu prisodili zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti, medtem ko z zahtevkom zaradi domnevne zdravniške napake ni bil uspešen. Sodba še ni pravnomočna, pritožbo sta vložila tako tožena stranka kot pacient (glede višine odškodnine).

Pacient operaterju oziroma bolnišnici očita odgovornost za posledice, ki jih ima zaradi domnevno nestrokovnega ravnanja ne dovolj izkušenega operaterja. Trdi tudi, da mu niso pojasnili, zakaj so bili izbrani posamezni načini zdravljenja ter kakšno prognozo so zanj predstavljali. Tako pa ga, pravi, prepričujejo, da se mu bo stanje izboljšalo, pa se ne, morebitne nadaljnje operacije njegovega stanja ne bi izboljšale in bi jih bilo treba ponavljati, v kar pa si zaradi začasnosti rešitev ter svoje visoke starosti in strahu ne upa privoliti. Inkontinenco, ki mu je ostala po operaciji, so sicer poskusili odpraviti z drugo operacijo maja 2010, vendar je bila neuspešna.

Tožena slovenjgraška bolnišnica po drugi strani vztraja, da so težave z inkontinenco posledica degenerativnih sprememb, drugih bolezenskih stanj in starosti, oba posega pa da sta bila opravljena v skladu s pravili stroke. Trdijo tudi, da so izpolnili pojasnilno dolžnost.

Sodišče je leta 2020 tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, a je tožniku s pomočjo odvetnika Davida Sluge uspelo s pritožbo na višjem sodišču. To je postopek vrnilo na začetek, v drugo pa je sodišče z vmesno sodbo pravnomočno pritrdilo tožniku, da njegov zahtevek ni zastaran in da je za obravnavo pristojno ptujsko sodišče.

Tožniku je s pomočjo odvetnika Davida Sluge (na fotografiji) uspelo s pritožbo na višjem sodišču. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda

V ponovljenem postopku se je sodišče ukvarjalo s temeljem in višino zahtevka ter po izvedbi vseh dokazov pacientu prisodilo 16 tisočakov (od zahtevanih 42.200 evrov), in sicer zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti. Trditev o zdravniški napaki mu ni uspelo dokazati.

Operater zanikal priznanje napake

Iz mnenja komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri ljubljanski medicinski fakulteti namreč izhaja, da iz operativnega zapisnika ni mogoče sklepati, da operacija 16. septembra 2009 ni potekala v skladu s pravili medicinske stroke. Pri vsaj eni izmed obeh operacij je prišlo do poškodbe zunanje mišične zapiralke, a ni mogoče ugotoviti, ali je šlo za neposredno prerezanje zunanje mišične zapiralke (kar je strokovna napaka) ali termično poškodbo (kar je zaplet).

Takega stališča ni omajalo niti pričanje bolnika, da mu je operater na hodniku priznal, da je zagrešil napako, ker da je zapiralko zarezal, ampak ne do konca odrezal, ter da je to priznal tudi njegovemu sinu, ko ga je pozneje spremljal na kontrolo. Operater je takšne izjave zanikal, izvedensko mnenje pa dopušča možnost tako napake kot zapleta.

Izvedenec ugotavlja, da pri prvi operaciji ni ugotoviti ravnanj v nasprotju s pravili medicinske stroke, po drugi strani pa je gotovo, da pacientu ni bilo dano pojasnilo. Sodišče tožniku verjame, da se za prvo in tudi drugo operacijo, s katero so poskušali sanirati prvo, ne bi odločil, če bi mu bili v zadostnem obsegu znani potencialni riziki posega in če bi mu bili predstavljeni na razumljiv način, saj operacija ni bila nujna. Tudi operater je priznal, da se pred operacijo ni s pacientom zagotovo pogovarjal o vsem, ker za to ni imel časa pri 50 bolnikih v čakalnici, ob tem pa je izrecno dejal, da tožnika ni seznanil niti z možnostjo termične poškodbe in s tem povezanih posledic.