Njegovemu vlogu sledi 80.000 ljudi

Komotar minuta je tisti kanal na youtubu in profil na facebooku, ki ju pooseblja Ciril Komotar. Simpatični in zgovorni mož je svojo poklicno pot začel kot avtomobilistični novinar. Najprej je pisal za revijo Avto-Šport, nakar je spomladi 2006 presedlal na spletni portal siol.net, natančneje v uredništvo rubrike Avto-moto. Tam je delal do konca leta 2016. Nato se je začela njegova nova pot. Postal je vloger.

Njegov kanal na youtubu Komotar minuta ima skoraj 24.000 naročnikov, na facebooku ga spremlja več kot 65.000 ljudi, na instagramu pa še dobrih 28.000, njegovi vlogi imajo po več deset tisoč ogledov, rekorder pa je vlog številka 546 z letošnje podelitve novih medijskih nagrad žarometi, kjer je prejel prvi žaromet za spletno zvezdo leta 2017 in kjer je modna vlogerka Denise Dame poskrbela za bizaren izpad: vlog je imel 205.000 ogledov.

Ciril Komotar v svojih vlogih, ki jih zaznamujejo hitra montaža, osebni pristop do gledalca in dober odmerek humorja, obdeluje ne le avtomobile, ampak tudi vsakdanje dogodke in doživetja, kot je, denimo, (zabaven) izlet s partnerico v Ikeo, ne manjkajo pa niti nasveti za varno vožnjo. Zraven najde čas še za kakšne dobrodelne akcije.
 

Na svoji strani

»Bil sem klasičen avtomobilistični novinar, pa ne samo v smislu, da sem pisal: vedno sem se ukvarjal s fotografijo, režijo, na stotine ur preživel v montaži. Vozil sem več kot 2000 avtomobilov, spisal ogromno testov, snemal videe, jih režiral, montiral, nastopal v njih. Nikoli nisem hotel samo pisati ali fotografirati. In tako sem si v slabih 15 letih nabral kup nekega znanja, da lahko zdaj delam Komotar minuto,« pravi Ciril.

V osnovi je lahko vsakdo vloger, a zase pravi, da vlog niti približno ne bi bil tako uspešen, če ne bi imel za sabo kilometrine. »V vsakih pet minut heca v vlogu dam vse znanje, ki ga imam: katero vsebino uporabiti, koliko odrezati stran, koliko humorja, koliko podatkov, da ne zamoriš gledalca, kakšen je flow (tok) vloga. Internetna publika je zelo nepotrpežljiva. Če se po petnajstih sekundah dolgočasiš, preklopiš. In če ni flowa, če montaža ni dobra, se lahko dolgočasiš tudi ob razmeroma dobri vsebini,« poudarja eden najbolj priljubljenih slovenskih vlogerjev.

Veliko časa mu vzamejo avtomobilska logistika, sestanki, poti, še vedno pa mora imeti čas za prijatelje, družino, za hčerko in partnerico Tino, za košarko. »Vsake toliko časa je treba narediti rez. Tedaj je Tina tista, ki mi reče, ali vem, da delam tudi za vikende. In takrat si rečem, pa res. Junija sem samo sedemkrat spal doma, zato sem si rekel, da je treba zategniti ročno. Zdaj sem več doma,« o usklajevanju družinskega življenja, prijateljev, športa in vloganja pravi Ciril Komotar.

»V teoriji sem še vedno avtomobilistični novinar pa tudi v praksi še vedno kaj napišem in fotografiram. Zdaj, ko sem postal član žirije za slovenski avto leta, kar si štejem za veliko priznanje, moram povedati, da je nekaj vlog in, hec, pri izboru slovenskega avta leta pa ni šale,« pojasnjuje.
 

Ljubezen do avtomobilov

»Moj oče Ciril je vso kariero preživel na Avto-moto zvezi Slovenije. In tako sem bil posredno ali neposredno povezan s prometom in mobilnostjo na splošno. Oče je bil zelo velik motociklistični in avtomobilistični navdušenec – saj veš, kako je z jabolkom in drevesom, ne?

Že od majhnega so me fascinirali avtomobili in mobilnost. Morda se Slovenci ne zavedamo dovolj, da nismo povezani z avtomobilizmom le prek Hidrie v Idriji ali s tovarno Renaulta v Novem mestu ali pa z Adrio iz Dolenjske, ampak da avtomobilizem prežema veliko več por slovenskega življenja. Avtomobilizem veliko slovenskim družinam daje kruh.«

Ko smo ga pobarali, ali mu je kak avto še posebno pri srcu, je prikupno odvrnil: »To je tako, kot da bi izbiral najljubšega otroka. A če bi moral izbrati dva avta, bi bila to ferrari F40 in lexus LFA. F40 je ikona, v katero sem bil zaljubljen že kot otrok in ki je še nisem imel priložnosti peljati, LFA pa je ikona, ki sem jo peljal, in to na dirkališču v Nürnburgringu. Saj ni najboljši in najhitrejši, ampak nanj se vedno spomnim.«
 

Vse dela le s telefonom

Včasih mu pomaga Tina, drugače pa načeloma vse počne sam. V času pisanja je na svojem kanalu na youtubu objavil že 627 vlogov. »Pomaga, da vse delam s telefonom. Kjer koli si lahko skrajšam delovni proces. Zavedam se, da telefon nima idealne slike in zvoka, da bi bilo vse skupaj videti malce bolje, če bi montiral na računalniku. Ampak telefon mi da to prednost, da lahko zmontiram petino vloga kar v avtu, če imam dvajset minut časa. Niti enega vloga nisem naredil na računalniku. Snemam in montiram s telefonom – jaz in moja armija huaweiev,« se zareži Ciril.

Opiše nam tudi, kako je začel sodelovati z drugim največjim proizvajalcem pametnih telefonov na svetu: »Čisto iskren bom. Prej sem dolga leta uporabljal Samsungove telefone, in ko sem začel delati vlog, sem želel delati s Samsungom, a ni bilo nobenega posluha. Pri Huaweiu, ki ga do tedaj sploh nisem poznal, pa so razumeli, za kaj gre, in so bili prvi, ki so mi ponudili podporo. In to mi je ogromno pomenilo. Takrat smo spletli tesne vezi, ki jih z veseljem gojim še naprej. Nekateri ljudje pravijo, da moram govoriti, da so njihovi telefoni dobri, ker sem Huaweijev ambasador. A njihovi telefoni so res hudi! Pri snemanju od 95 do 98 odstotkov stvari prepustim telefonu, da naredi svoje, le včasih je treba kakšno stvar nastaviti ročno.«


Pri snemanju še kako prav pridejo izkušnje. »Ko pridem na lokacijo, takoj vidim pet, deset različnih kadrov. Ni mi treba razmišljati, kaj bom počel. Ena kamera bo šla tja, druga v gozd, ena bo snemala iz gozdička, druga bo na avtu, tretja v avtu. Ko snemam vlog, ga že montiram v glavi,« svoj način dela opiše Ciril. »A nekaj talenta pa le moraš imeti. To je kolaž znanja, talenta, občutka in trdega dela: vse skupaj se na koncu poveže v dobro vsebino. In tukaj si hvaležen za vse, ki so te naredili za takšnega, kot si. Tukaj mislim predvsem na starše in tiste, ki so mi pomagali na poklicni poti. Nihče se še ni naredil sam.«
 

Preživeti z vlogom

In kako se je odločil za samostojno vlogersko pot? »Če zelo poenostavim, poudarjam, zelo poenostavim, in če sem prizanesljiv, bi rekel, da s Siolom nismo gledali v isto smer. In ko se je to nakazalo, ni imelo smisla vztrajati, čeprav sem si z njimi želel delati še naprej. Bil sem del kolektiva skoraj enajst let in najprej sem Komotar minuto videl kot nekakšen satelit Siola. A s tem se niso strinjali. To je bil težak trenutek v moji karieri,« se spominja dogodkov izpred dobrega poldrugega leta. V trenutku, ko se je razvedelo, da ne bo več na Siolu, je dobil več ponudb za delo v drugih medijih. In takrat se je moral odločiti. »To ni bila le moja, ampak tudi družinska odločitev: ali bom poskusil živeti od vloga ali pa bom sprejel varno pot. A takšna stvar se ti ne zgodi večkrat v življenju, zato sem jo izkoristil. In absolutno mi ni žal. Ne govorim le v finančnem smislu, šlo je tudi za neke vrste osvoboditev.«


Ko je začel delati vloge, jih je delal vsak dan – umiril se je šele po 192. vlogu. A se je splačalo, pravi. Zdaj ne živi od klasičnih oglasov. »Del prihodkov predstavlja ambasadorstvo pri Huaweiu in Grosbasketu (specializiranem ponudniku košarkarske opreme in storitev), potem pa so tukaj še druga sodelovanja, ki prihajajo v vlog v obliki umeščanja izdelkov. Tukaj sem izjemno strog, saj je Komotar minuta znana, da po navadi ne gre na prvo žogo, in zato nikoli ne bom objavil vloga v slogu, poglej, kaj imam, to je najboljše, in potem naslednjič nekaj drugega,« poudarja Ciril. Preden sprejme ponudbo, se prepriča, ali je ideja dobra in ali se strinja z izdelkom.


»Želim narediti tako, da je naročnik zadovoljen in da gledalec nima občutka, da mu nekaj tiščim v grlo. Tudi če gre za umeščanje izdelkov, sem iskren. Še vedno je pomembna vsebina. Avtomobilski testi niso plačani, ker tukaj roka roko umije: tudi jaz brez avtomobilov nimam vsebine. Če pa naročnik želi zgodbo, ne le suhoparnega avtomobilskega testa, čeprav pri meni tudi testi niso suhoparni, potem je to stvar ideje, izvedbe in dodatnega dela. Če so vsi pogoji izpolnjeni, grem v to. Več kot 80 odstotkov ponudb preprosto zavrnem. Dostikrat se zadovoljim z vrabcem v roki, ker želim biti zvest gledalcem.«