Nobelov nagrajenec preklinja po slovensko

CELOVEC – »Moj ded, Gregor Sivec, je leta 1920 glasoval za priključitev južne Koroške k novoustanovljeni Jugoslaviji in nemško govoreči so mu zato zagrozili, da ga bodo ubili,« je pripovedoval letošnji Nobelov nagrajenec za literaturo Peter Handke, rojen v Podjuni, in sicer v Stari vasi pri Grebinju. Njegova rodbina – po njegovi materi – je do kraja prepojena s slovenstvom: »Moja mama Marija, moj stari oče Gregor in stara mati Uršula so bili čisti koroški Slovenci; jaz bi kaj takega tudi rad rekel, toda ne morem. Kajti moj oče je bil Nemec, in tako lahko samo rečem, da sem nekakšen bastard.«

Leta 1942 je njegova mati spoznala že poročenega nemškega bankirja Ericha Schönemanna, ki je kot vojak služil na Koroškem. Z njim je zanosila. Toda še pred Handkejevim rojstvom se je poročila s tramvajskim sprevodnikom in vojakom Brunom Handkejem, ta je postal pozneje njegov očim. Peter Handke je resnico o svojem biološkem očetu izvedel šele kot polnoleten – tik pred svojo maturo leta 1961. Deset let pozneje je njegova mati storila samomor.
 

Pripadnik naroda nihčetov

Peter Handke, človek nemirnega duha, brez svoje domovine in nenehni tujec, je cenil le redko kaj tako kot Slovenijo in njene prebivalce. Videl jih je namreč kot eno redkih stvari, ki jih je pri njem spremljala beseda moj; ne stvar njegove lastnine, ampak njegovega življenja. Leta 1991 je v svojem osebnem spopadu z naslovom Sanjačevo slovo od devete dežele takole zapisal: »Pri tem se nikakor ne delam Slovenca. Rodil sem se sicer v neki koroški vasi, kjer je svoje čase, med drugo svetovno vojno, kjer so še vsi ljudje bili avstrijski Slovenci in so v ustreznem narečju tudi med seboj govorili in se je moja mati v svojem deklištvu, predvsem pod vplivom najstarejšega brata Gregorja, ki je študiral sadjarstvo onstran meje, v Mariboru, čutila del tega naroda; moj oče pa je bil nemški vojak, in nemščina je postala moj jezik, skozi prvo otroštvo v Vzhodnem Berlinu in, na drug način, skozi otroštvo, ki je prvemu sledilo, spet v sčasoma vedno bolj izginjajoči in izzvenjajoči stari slovenski vasi, ki so ji navsezadnje že tudi sami prebivalci le še za šalo rekli Stara vas …«

In sklenil: »Če se danes imam za pripadnika kakšnega naroda, potem naroda nihčetov – kar je včasih lahko v uteho, včasih pa v breme. In kljub temu se v vsem svojem življenju kot tujec nikjer na svetu nisem počutil tako doma kot v Sloveniji. Dolga leta mi je bilo tam tako, da sem že skoraj mislil: na to zadevo se lahko zaneseš in v teh krajih je dejansko nekaj takega kot trajnost.« Potem je nadaljeval: »Ni vrča, ki bi dajal videz vrča, ni mize, ki bi stala kot miza; vsi predmeti na območju Nemčije se zdijo povratniku – brezpredmetni. Kako predmetne pa so mi skozi leta, vsakič, takoj po ponovnem prestopu meje, postale reči v Sloveniji: niso se izmikale – kot zdaj že večina ne samo v Nemčiji, pač pa povsod po zahodnem svetu – človeku so šle na roko.« V Sloveniji je Handke doživljal tisto resničnost, ki bolj kot kaj drugega omogoča – občutek domačnosti.
 

V nenehnem stiku s slovenščino

Slovenija je nanj vselej učinkovala kot dežela resničnosti: »V Sloveniji in pri Slovencih sem se dejansko vedno znova lahko počutil kot gost resničnosti, tu pri vinu (na Krasu ali v Slovenskih goricah), tam pri zvoniku (v Hrastovljah v Istri ali pri Sv. Janezu v Bohinju), tu v avtobusu (iz Tolmina v Novo Gorico, iz Ljubljane v Novo mesto, iz Kopra v Divačo), tam v nadvse skromni gostilniški sobi na Mostu na Soči ali v Vipavi, tu pri prisluškovanju tej tako stvarni, blagi, neizumetničeno-milozvočni slovenščini – tudi to je pomenilo resničnost – povsod po deželi.«

Prav zato je tudi tako neskončno ponosen na podedovane zapiske z naslovom Sadjarstvo: »Mamin najstarejši brat, je, kot rečeno, študiral v Mariboru vinarstvo in kmetijstvo in je bil med obema vojnama navdušen Jugoslovan. Njegovo knjigo o sadjarstvu imam še vedno pri sebi doma, kjer zdaj živim, v bližini Pariza. Lebdi zgoraj pod stropom in tja gor se oziram vsak dan, na slovenske opise jabolk, hrušk … Vsak dan preberem vsaj nekaj besed.«

V nekem pogovoru je dejal: »Verjetno je v meni nekaj sovraštva do samega sebe, si včasih mislim, saj je nenavadno, da se je nekdo, ki ima nemškega očeta, ki ima za očeta nemškega vojaka, enkrat odločil za slovenščino … kot dušo. To je vendar nenavadno. Le kako pride do tega, da sem se tako rekoč odločil proti svojemu očetu in za svojo mater?«
Posebno ganljivo in pretresljivo pa je leta 2008 razkril v pogovoru s Katjo Gasser na avstrijski nacionalki ORF: »Kadar sem sam, sem pogosto vesel. Potem se pogovarjam s sabo v narečju. Govorim slovensko. Preklinjam, kot je preklinjal moj ded.«
 

Njegova vzornika sta Slovenca

»Pač, tole je naš kraj. Podjuna, v deželi Koroški, slovenski Koroški, lepi Koroški. In tu nekje zadaj si moraš ali si lahko predstavljaš našo Svinjo planino, ki je, čeprav je na videz tam zavaljena kot ogromna svinja, v resnici ime dobila po svincu, kot mu doma pravimo. In zapomni si: imeti svinjo pomeni tu imeti srečo, in pa, iti na Svinjo pomeni pri nas: stopati srečno, brez svinčenih nog.« Te besede so iz njegove drame Še vedno vihar (2010), iz katere so tudi naslednje: »Nas ne bodo odvadili slovenščine. Še bolj kot prej bomo zdaj častili naš materni jezik. Kar nam je dala mama, nam ne bo nihče iztrgal. Kar smo, to smo, in nihče nam ne more predpisati: ti si Nemec.«

Peter Handke je večkrat potrdil, omenja tudi slovenski prevajalec, pesnik in literarni zgodovinar Fabjan Hafner, da je bil njegov prvi jezik slovenščina. Ko so ga spraševali po njegovih najljubših besedah, je bliskovito izstrelil prav slovenski – hrepenenje in domotožje! Okoli česar se nenehno vrti tudi njegov presunljivi opus, ki ga je zdaj okronala najprestižnejša Nobelova nagrada za literaturo.


Handkejeva globoka povezanost s slovenščino ostaja neprekinjena. Da je tako, je pripomogel tudi s svojimi prevodi iz slovenščine v nemščino. Zmote dijaka Tjaža Florjana Lipuša je prevedel z Der Zögling Tjaž (že leta 1981). »Prevoda se je zgodil tako, da se mi je že po prvih dveh, treh stavkih zazdelo, da je to slovenski svet, ki sem ga vedno nosil v sebi in ga je končno nekdo jezikovno oblikoval.« Lipuš, prav tako dobitnik avstrijske državne nagrade, je postal v hipu njegov najljubši pripovedovalec. Drugi prevajanec pa je po Handkeju tako ali tako edini genij, ki ga je kdaj srečal, nekdo, ki zna ubesediti čisto vse! Nikomur drugemu kot ​Gustavu Janušu ni prevedel toliko knjig!