Nogavice za brezdomce v spomin na srčnega Roka
Društvo Humanitarček se mu je poklonilo s humanitarno akcijo. Dobrotnik bi danes dopolnil 23 let.
Odpri galerijo
Vzgib, da je treba pomagati ljudem, je prisoten pri marsikom – začenši z našo redakcijo in našimi bralci prek Krambergerjevega sklada. A v resnici je malo tistih, ki se nenehno nesebično razdajajo in se ukvarjajo z več težavami ljudi, kot jih je dejansko mogoče rešiti z enim parom rok in možgani. Eden takih, ki so zbirali in dajali, je bil Mariborčan Rok Černic – danes bi dopolnil 23 let, pa ga že poldrugo leto pogrešamo med nami.
Izvor strasti in veselja v Rokovem srcu je bil nogomet; vanj se je zaljubil kot najstnik. Najprej je treniral, dokler mu zdravstvene težave niso tega preprečile – a ostala je ljubezen, opisal jo je tako: »V življenju sem šel skozi najrazličnejša obdobja, nekatera so bila nadvse težka, zato je bil mariborski nogomet zame kot najstnika velikanska uteha.« V Mariboru je nogomet strast premnogih in Rok je s svojim vijoličnim videzom pridobil njihova srca za nekaj, česar zagotovo ni načrtoval – dobrodelnost. Viole že tradicionalno slovijo tudi po dobrodelnosti, tako po organiziranih akcijah, kot recimo krvodajalska Vijol'čna kri, kot tudi po pomoči, ki se zbira marsikje in za marsikoga.
Od nikoder se je torej vzel Rok, ki je skozi leta (za)slovel po svoji zbirki dresov, ki jih je po tekmah dobil od vijoličnih nogometašev, in te drese je za dobre namene dal na dražbo, denar pa pomoči potrebnim. »Pa še po tem, ko je dal izkupiček, je
Lani je bila Kozorogova izbrana za naj humanitarko leta, letos imajo znova ROKovanje, da današnji dan, Rokov rojstni dan, zaznamujejo s humanitarno noto: »Z nogavicami je Rok namreč rad zalagal brezdomce z našo pomočjo,« so v Humanitarčku pojasnili prejšnji teden na začetku akcije, za katero Kozorogova pravi, da je topla in srčna, »čeprav je v osnovi žalostna«. Humanitarčki so skupaj z Vijol'čno bajto in NK Maribor znova nabrali ogromno nogavic: »Velika večina jih pride po pošti. Letos pričakujemo paket iz Belgije in Osla, kjer so jih zbirali tuji študentje, poslali ga bodo kar po hitri pošti. Odziv je zelo velik.« Kozorogova še pojasni, da nekateri celo leto zbirajo nogavice in čakajo na ta dan; lani so nehali šteti pri 6000 parih, letos so jih samo po pošti v prvih dneh prejeli več kot 2000.
A Rok ni bil samo viola ali Mariborčan: »Rada ga je imela vsa Slovenija, sam ni imel kaj dosti, pa je vse, kar je dobil, dal in prodal, da je ljudem pomagal,« razkriva Šalca. Kozorogova pa pravi: »Roka lokalno okolje pogreša. Kot človeka, kot humanitarca. Mi se tolažimo, da je bil preveliko srce za ta svet.« Pogrešajo ga tudi v klubu, kamor je prišel mimo najmanj enkrat na teden; pogrešajo ga na domači južni tribuni ter gostovanjih, ki se jih je udeleževal. Pogreb pred poldrugim letom, ko so
Izvor strasti in veselja v Rokovem srcu je bil nogomet; vanj se je zaljubil kot najstnik. Najprej je treniral, dokler mu zdravstvene težave niso tega preprečile – a ostala je ljubezen, opisal jo je tako: »V življenju sem šel skozi najrazličnejša obdobja, nekatera so bila nadvse težka, zato je bil mariborski nogomet zame kot najstnika velikanska uteha.« V Mariboru je nogomet strast premnogih in Rok je s svojim vijoličnim videzom pridobil njihova srca za nekaj, česar zagotovo ni načrtoval – dobrodelnost. Viole že tradicionalno slovijo tudi po dobrodelnosti, tako po organiziranih akcijah, kot recimo krvodajalska Vijol'čna kri, kot tudi po pomoči, ki se zbira marsikje in za marsikoga.
2 tisoč parov nogavic so zbrali že v prvih dneh.
Od nikoder se je torej vzel Rok, ki je skozi leta (za)slovel po svoji zbirki dresov, ki jih je po tekmah dobil od vijoličnih nogometašev, in te drese je za dobre namene dal na dražbo, denar pa pomoči potrebnim. »Pa še po tem, ko je dal izkupiček, je
šel kupit stvari, ki so manjkale,« se Rokove nesebičnosti spominja Matjaž Šalamun - Šalca, napovedovalec v domovanju vijoličastih na stadionu Ljudski vrt: »Imel je vrednote, kakršnih nimajo ljudje na položajih, ki bi jih morali imeti.« Za brezdomce je zbiral nogavice in v njegov spomin še vedno poteka Rokovanje »v spomin na Človeka z velikim Č,« kot so zapisali pri društvu Humanitarček, ki ga vodi Ninna Kozorog. Za časa življenja je sodeloval z njimi, zdaj ohranjajo spomin na Roka, ki ga je predsednik republike Borut Pahor leta 2015 razglasil za prostovoljca leta do 19 let.
Lani je bila Kozorogova izbrana za naj humanitarko leta, letos imajo znova ROKovanje, da današnji dan, Rokov rojstni dan, zaznamujejo s humanitarno noto: »Z nogavicami je Rok namreč rad zalagal brezdomce z našo pomočjo,« so v Humanitarčku pojasnili prejšnji teden na začetku akcije, za katero Kozorogova pravi, da je topla in srčna, »čeprav je v osnovi žalostna«. Humanitarčki so skupaj z Vijol'čno bajto in NK Maribor znova nabrali ogromno nogavic: »Velika večina jih pride po pošti. Letos pričakujemo paket iz Belgije in Osla, kjer so jih zbirali tuji študentje, poslali ga bodo kar po hitri pošti. Odziv je zelo velik.« Kozorogova še pojasni, da nekateri celo leto zbirajo nogavice in čakajo na ta dan; lani so nehali šteti pri 6000 parih, letos so jih samo po pošti v prvih dneh prejeli več kot 2000.
Sam ni imel kaj dosti, pa je vse, kar je dobil, dal in prodal, da je ljudem pomagal.
A Rok ni bil samo viola ali Mariborčan: »Rada ga je imela vsa Slovenija, sam ni imel kaj dosti, pa je vse, kar je dobil, dal in prodal, da je ljudem pomagal,« razkriva Šalca. Kozorogova pa pravi: »Roka lokalno okolje pogreša. Kot človeka, kot humanitarca. Mi se tolažimo, da je bil preveliko srce za ta svet.« Pogrešajo ga tudi v klubu, kamor je prišel mimo najmanj enkrat na teden; pogrešajo ga na domači južni tribuni ter gostovanjih, ki se jih je udeleževal. Pogreb pred poldrugim letom, ko so
družina, prijatelji, klub in znanci vzeli zadnje slovo od simpatičnega fanta, potem ko je izgubil boj za življenje po astmatičnem napadu, je bilo zgolj slovo od telesa. Rokove oči in besede še vedno odzvanjajo v glavah bližnjih, njegovo dobrodelno delovanje je kot zgled: »Rok živi naprej. Predvsem s tem, da ljudje poleg rabljenih oddajo zelo veliko vijoličnih nogavic ali nogavic NK Maribor. In ve se – brezdomci jih z veseljem obujejo povsod po Sloveniji,« pravi Kozorogova; Šalca pa jedrnato zajame bistvo: »Manjka tako in drugače. Nekaj posebnega je bil.«