Noge jim grejejo prijazne pošasti (FOTO)

Ob tradicionalnem rokodelstvu, ki je del naše nesnovne kulturne dediščine, se v sodobnem svetu razvijajo tudi njegove nove oblike. »Ko so me povabili k sodelovanju, sem bila malce začudena. Pojasnila sem organizatorjem, da nisem ravno tipična rokodelka in ne spadam v to eminentno druščino, pa so mi odvrnili, da sem idealna za to, ker se pri mojem poklicu staro znanje prepleta z novim, modernim,« pove grafična oblikovalka in ilustratorka Ines Zgonc z Mirne na Dolenjskem.

Veliko uporablja barvice.

Tako so jo pred časom predstavili v Zgodbah rokodelcev z Mirne, skupaj s pletarjem Antonom Zakrajškom, maketarjem Damjanom Popelarjem, Jasmino Dolenec, ki izdeluje uporabne izdelke iz papirja, in Marijo Petran, ki ustvarja mojstrovine iz ličkanja. Pri predstavitvi rokodelcev so moči združili ZKD Trebnje, JSKD OI Trebnje, Društvo Vandrov'c in občina Mirna.

Nerada radira

Ines je (tudi) ilustratorka, umetnica, tržnica, mama, partnerica. Izšolala se je na fakulteti, poprej je obiskovala srednjo oblikovno šolo. »Moja mama je modna oblikovalka, vedno mi je kot vzor za ilustratorko dajala Jelko Reichman, sama pa sem se v otroštvu navduševala nad mojstrovinami Mikija Mustra,« priznava. Kot veliko krmeljskih otrok je imela ta privilegij, da je Muster večkrat prišel na šolo. Na Krmelj je bil navezan, saj je bil star dve leti, ko je tja prišel z družino, njegov oče je bil zdravnik v tamkajšnjem rudniku rjavega premoga. »Spomnim se, kako je narisal Lakotnika in Zvitorepca,« nadaljuje Ines.

Lepo je biti prijazen.

»Sama sem taka, da želim, da so osnove tako dobre, da ni treba potem popravljati. Nerada radiram in korigiram,« pojasnjuje Zgončeva, ki prisega na klasično ustvarjanje, a je kljub temu začela varčevati za digitalno tablico. »Klasična ilustracija ima svoj čar,« malce romantično doda: »Od klasičnih medijev najraje delam v akvarelu, veliko uporabljam barvice, kombiniram pa z arhivsko tinto, ki se ne razliva.«

Kljub temu si napak ne žene k srcu, zasluge za to gredo tudi njenemu profesorju. »Spomnim se, kako se mi je polila barva. Prišel je mimo in dejal, da tu vidi neko cerkvico … Iz te izkušnje sem se naučila, da se da vsako stvar popraviti, le pot do tega je treba najti.«

Otroci se jih ne smejo bati

Ideja o Pošastarijah ali pravljičnem svetu prijaznih pošasti Monstermade se je porodila Ines in njenemu partnerju Mateju med igro z njeno hčerko Niko. Tako so nastali osnovni liki Mini, Mala in Velika pošast, ki jih je po idejah vseh treh ilustrirala Ines. »Saj bo kdo rekel, da je to Zverjasec (eden od pravljičnih likov iz otroških risank, op. a), a sama tega prej nisem poznala, pa tudi Zverjasec je dokaj grozna zver. Sama pa sem želela, to mi je svetoval tudi Matej, da so moji pošastki dobre volje, prijazni. Otroci se jih ne smejo bati,« pove, kako so nastali pošastki, ki jih je zaščitila kot blagovno znamko.

Idej ji ne zmanjka.

»Vesela sem, ker sem pomagala Grdini, pošasti, ki je želela biti prijazna. Čeprav je zver, sem jo kot ilustratorka naredila dobro. Kar je neko sporočilo tudi za ljudi, da je lahko vsak od nas boljši, kot je sicer,« nadaljuje. »Takole začnem: najprej narišem rogove, tale bo precej nežen. Se že vidi. Pa tudi nos mora imeti, dodajam še ustnice in zobe. Pa brke. Ja, mi je že jasno, tale bo šel kar spat,« opisuje, ko riše, na kosu papirja pa daje življenje pošastku.

Ko je bila še deklica, jo je stari oče pohvalil, da riše lepe čevlje. Zaveda se, da bi precej stalo, da bi prišla do svoje linije obutve, zato se je lotila nogavic: »Oglasila sem se v pletilstvu Erika blizu Mirne in povprašala, kako bi lahko svoj dizajn, pošastke, spravila na nogavice.« Danes te nogavice grejejo številne noge. Prve vzorčke je pripravila kar v programu Slikar. Pošastki so našli svoj dom tudi na skodelicah.

»Odpravljali smo se na poroko, pa ni bilo prave ideje, kaj bi podarili. In sem kupila kavni servis ter ga poslikala,« smeje se dodaja, sicer pa so pošastki našli dom tudi na blazinah in brisačah, spogledujejo se celo s tujino.