Nogometaša Jana po prometni nesreči počasi vračajo v življenje
Iz dneva v dan. Korak za korakom. Tako teče življenje danes 27-letnega Jana Vidica, ki se je aprila 2021 poškodoval v prometni nesreči. Nogometaš NK Bela krajina je utrpel udarce v glavo in hkrati doživel več možganskih kapi, še posebno je prizadeta leva stran možganov. V bolnišnici je bil do septembra predlani – sprva tri mesece v ljubljanskem kliničnem centru, potem v SB Novo mesto.
V nadaljevanju so mu strokovno pomoč nudili na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, kjer nad njem bdi dr. Klemen Grabljevec. Zdaj ima redne preglede na URI Soča, ORL Ljubljana in v SB Novo mesto, med njimi tudi CT glave, s katerim preverjajo stanje možganov.
Reagira na dražljaje
»Napredek je viden, počasi se premikamo naprej. Za nas, ki smo ves čas poleg, morda ni tako očitno. A vsi, ki pridejo, pravijo, da je napredek očiten. Zadnjič smo imeli pregled v Novem mestu. Srečali smo tudi reševalca, ki Jana lep čas ni videl, pa je poudaril, da je Jan napredoval. Ne nazadnje se odziva, z očmi pa sledi glasu,« pove mama Suzana, za mizo sedeta še oče Janez in brat Maj.
»Jan se prehranjuje s pomočjo gastrostome. So mu pa začeli dajati tudi mlečne izdelke in frutke, s katerimi se hrani prek ust, hrano počasi požira. Diha lahko sam, za pomoč pa ima vstavljeno tudi govorno traheostomo. Ko želiš, da bi ga obrnil, se zdi, kot da ti to s svojo močjo tudi pomaga. Reagira tudi na dražljaje,« nadaljuje Janez, ki je od septembra lani doma. Pustil je službo voznika tovornjaka in se zaposlil v zavodu Črtovje, kjer opravlja vlogo asistenta, v tem zavodu je zaposlen tudi Maj, celotno delo pa koordinira Jure Branko, tretji od bratov Vidic.
Prej je gledal le v eno točko, zdaj tudi s premikanjem glave da vedeti, če mu kaj ne ustreza ali pa bi želel kaj sporočiti.
»Veliko nam pomeni že to, da se je začel odzivati, premikati. Prej je gledal le v eno točko, zdaj tudi s premikanjem glave da vedeti, če mu kaj ne ustreza ali pa bi želel kaj sporočiti,« dodaja Suzana, zaposlena v bližnjem vrtcu. Rane (preležanine) so na srečo preteklost. »Na določenih mestih je ostala malce trša koža, to mehčamo tudi s pomočjo domačega naravnega taheebo olja, ki nam ga ureja podjetje Bucik, d. o. o. Tako dobri so, da nam ga dostavijo kar brezplačno.«
»V tem hipu vsi delamo na izboljšanju Janove odzivnosti in stimulaciji mišic. Fizioterapevtki je uspelo, da njegovi mišice in sklepi niso več zategnjeni,« nadaljuje mama, ki se nadeja, da bo v prihodnje Jan celo začel govoriti.
Za redno zdravstveno oskrbo pride vsak drugi dan na dom patronažna sestra, Jana pa zdravi tudi bioenergetik s tehniko energetske medicine. Z Janom se veliko pogovarjajo, mu pojejo, berejo. »Ob Maju in meni zanj skrbita še asistentki Vera in Jasmina. Z Majem sva dežurna za vikende in ponoči, preostali čez dan. Dejansko to za asistentki ni več služba. Svoje delo opravljata zelo srčno in spoštljivo do Jana, predvsem pa več kot 100-odstotno. V bistvu smo skupaj ena velika družina. Zjutraj si ob šestih zjutraj skuhamo kavo, potem imamo občasno skupaj kosilo,« pove Janov oče. »Navadili smo se, s tem živimo, sistem dela smo osvojili. Sedaj pa se borimo dalje, iščemo nove možnosti, nove stvari,« pravi Suzana.
Hvaležni za podporo
Družini smo prinesli ček za 2500 evrov, ki ste jih za Jana zbrali bralke in bralci Slovenskih novic prek Sklada Ivana Krambergerja. »Hvala vsem za pomoč in podporo. Vsak evro pride kako prav,« je hvaležna Suzana. Pred mesecem in pol so že kupil nov kombi, ki je sedaj na posebni predelavi, da bo prilagojen za prevoz Jana. Sredstva zanj jim je uspelo zbrati s pomočjo dobrodelneža Boža Kostadinovskega, ki je s svojim društvom Srčni lev organiziral dobrodelni dogodek Skupaj za Jana.
»Lep čas smo iskali primeren avto za Janov prevoz. Ker se bo vozil tako, da bo njegova glava na zadnji osi vozila, je pomembno, da ravno tam ni tresenja. Pri tem nam je bila v veliko pomoč Avtohiša Lozar,« še pove mama, ki nas je sprejela v majici s številko 23, to je Jan nosil v NK Bela krajina. Mimogrede: še vedno je registriran igralec v klubu in še danes vzamejo njegov dres s sabo na tekmo, ne nosi ga nihče, ampak je ves čas na klopi.
»Na koncu bo vse dobro. Če še ni dobro, potem še ni konec,« pa se glasi napis na Suzanini majici. Grafiko je narisala sama, geslo pa je odstopila mama 20-letnega nogometaša Mihe, ki si je prav tako poškodoval glavo leta 2021. »Poslali so nam tudi Mihov dres za vzpodbudo. Miha danes že hodi. So pa zelo dragocene izkušnje in pogovori, ki jih opraviš z mamo, ki je vse to že dala skozi. Ko to slišiš, ti je nekoliko lažje,« prizna Suzana. Nekje v sebi čuti, da bo leto 2023 prineslo nove korake naprej. Za Jana! Ob tem Vidičevi ne pozabijo pohvaliti Zdravstvenega doma Črnomelj in Janove zdravnice dr. Špečeve.
