Noj čofotal v Ankaranskem zalivu

ANKARAN – Francelj se je malo obotavljal, nato pa ob lastnikovi spodbudi le zabredel v plitvino Ankaranskega zaliva. Še nekaj korakov in zaplaval je. To ne bi bilo nič kaj takšnega, če Francelj ne bi bil noj. Prvi afriški noj, ki je šel plavat v Jadransko morje. Pav Jani se je raje sprehajal po obali v prijetni družbi igralke Inti Šraj.

»Z Inti smo bili na Waldvogel ballu, kjer je imela njena skupina nastop, in tam smo Franclja naučili, da uboga tudi Inti – in odlično ji gre. Pozneje ga je sprehajala tudi po Stari Ljubljani,« je povedal Francljev lastnik Janez Cetin. »S Francljem sva razvila odnos. Danes greva skupaj skozi avlo hotela Adria Convent na vrt na kavo, plavat pa ne grem z njim,« se je zarežala Inti.

Janez Cetin ga je na podvig pripravljal postopoma. »Na internetu sem prebral, da so noji dobri plavalci. Ko sem omenil znancu veterinarju, da bom noja naučil plavati, mi je hitro rekel, naj neham, saj se mi bodo vsi smejali. Bil je tako prepričljiv, da sem res podvomil, ali sem prav prebral. A je bilo res.«
 

Po korakih

Najprej so vadili na Podpeškem jezeru, nato še v Bohinjskem. »Za začetek smo šli petkrat, šestkrat samo do kolen v vodo, potem smo podaljšali do trupa, da je ugotovil, kako se je prijetno osvežiti, ko je zunaj vroče. Po kakih štirih, petih ponovitvah smo nadaljevali, da je zaplaval. In to zelo dobro. Plava hitreje, kot jaz kravlam. Imamo pa že nov projekt: priplavati z nojem na Blejski otok. Z enim od blejskih pletnarjev smo se že zmenili, da bomo šli najprej s pletno na otok, potem pa zares.«

Francelj je bil z Janezom že na Veliki planini, kamor se je peljal z gondolo. Noja so namreč že kot mladiča navajali na ljudi, tako da se v njihovi družbi dobro počuti. In dejansko je raje v družbi kot sam.


»Veliko hodimo po vrtcih, obiskujemo otroke s posebnimi potrebami. Letos je bil na prireditvi Hodim, da pomagam, ki jo je organiziral Lions klub Brnik. Bil je že v ljubljanskem Intercontinentalu in City hotelu, bivšem Turistu – tam je bil že trikrat, pred njim pa tudi nanduji in naša mlada kobila. Težje je navaditi otroke nanj kot njega na ljudi. Več ko je slednjih, bolj je zadovoljen. Prija mu božanje. Rad je v družbi: veliko bolj je nemiren, če hodimo po hosti in sliši vse tiste nove zvoke.«
 

Učljivejši od psa

Janez je sprva mislil, da bo lahko samo on hodil naokoli z njim, izkazalo pa se je, da je to žival, ki se jo da izjemno socializirati. Celo bolje kot psa, je prepričan Janez. »Ko učiš noja, je dovolj 15 ponovitev in si zapomni za vedno. Moja psa sta bila že v dveh pasjih šolah, pa sta še vedno bumbarja,« se zareži. »Če gremo po Ljubljani, parkiramo v garažni hiši na Miklošičevi, da je njegova prikolica na hladnem. Ko mu nadenemo obleko, je čisto miren, saj misli, da gremo na tržnico, kar je njegov najljubši izlet, saj od branjevk vedno dobi kaj zelenjave.«

S to živaljo se je treba veliko ukvarjati, poudarja Janez Cetin: »Prej smo imeli nanduje, ki so najmanjša oblika nojev. Z njimi smo se učili. Pri nojih je ključen tretji mesec, ko hočejo vse početi po svoje. Takrat moraš vztrajati: ti moraš biti gospodar, tebe morajo ubogati. Ko se ustraši, je prav hecno, ko zbeži za moj hrbet in gleda čez glavo. Če me ne bi bilo zraven, pa bi pobegnil.«


Francelj je v hotelu Adria Convent v Ankaranu, kjer so jih toplo sprejeli, najprej šel na kavo z Inti, nakar se je skupina v spremstvu radovednežev odpravila do obale, kjer je noj najprej previdno, potem pa pogumno stopil na kamenčke in se z Janezom odpravil v morje. Po kopanju je sledil še sprehod po Kopru. In kamor koli je šel, povsod je pritegnil radovedne poglede, veliko ljudi si ga je prišlo pobliže pogledat – in se z njim fotografirat.