Notranjepolitični spopad na evropskih tleh ali nujna intervencija?

Evropski parlament bo danes popoldne na plenarnem zasedanju razpravljal o svobodi medijev v Sloveniji. Sprva načrtovano razpravo o vladnih poskusih utišanja svobodnih medijev na Poljskem in Madžarskem so namreč na pobudo evropskih socialdemokratov konec minulega tedna razširili tudi na Slovenijo.

Prejšnji teden je pod vodstvom evropske poslanke iz Nizozemske iz vrst liberalcev Sophie in t'Veld že potekala razprava na temo Slovenije, v kateri so sodelovali tudi direktor Centra nevladnih organizacij Slovenije (CNVOS) Goran Forbici, predsednica Društva novinarjev Slovenije (DNS) Petra Lesjak Tušek, preiskovalni novinar Lenart J. Kučić s portala Pod črto in profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede Marko Milosavljević.

Pred današnjo razpravo, ki se bo predvidoma začela ob 15. uri, smo za komentar prosili komentatorja in urednika spletnega portala Domovina Roka Čakša in Marka Milosavljevića.

Prihodnji teden bo na plenarnem zasedanju v Evropskem parlamentu potekala razprava o svobodi medijev v Sloveniji. Kaj pričakujete od razprave?



Rok Čakš: Pričakujem notranjepolitični spopad med domačo opozicijo in koalicijo, prenesen na evropsko raven, relativno majhno zanimanje evropskih poslancev za slovensko tematiko in relativno visoko zanimanje, oziroma pozornost slovenskih medijev in javnosti zanjo.

Marko Milosavljević: Nimam velikih neposrednih pričakovanj. Pomembno je, da evropske institucije spremljajo, kaj se dogaja glede stanja demokracije, da opozarjajo in da ustrezno ukrepajo. Že v osnovi je zavračanje principa vladavine prava vzbudilo sumničavost evropskih institucij. Zavedati se moramo tudi, da imamo v Sloveniji veleposlaništva, predstavništva različnih evropskih institucij in organizacij, ki spremljajo dogajanje in v skladu s tem ukrepajo, če kjer koli v Evropi prihaja do težav, nejasnosti ali pomanjkljivosti pri funkcioniranju demokracije. Gotovo pa je Sloveniji veliko pozornosti namenilo tudi niz pomembnih evropskih in svetovnih medijev, večinoma kritične pozornosti. Odziv Evropskega parlamenta je zato logičen. In tako kot v nacionalnem parlamentu je tudi v evropskem tako, da sooči stališča in razpravlja o aktualnih stvareh.

​

Kako komentirate, da sta predsednik vlade in kulturni minister zavrnila sodelovanje v razpravi?

Rok Čakš: Po mojih informacijah sta zgolj predlagala drug termin (26. marec), ko se bosta pogovorov lahko udeležila v živo. Pri pozivu s te ravni (torej vodje enega izmed odborov Evropskega parlamenta voditelju države članice) je logično in samoumevno, da se pri tem prilagodijo obveznosti in urniku predsedniku vlade, saj je navsezadnje stvar njegove dobre volje, da se na vabilo odzove. Vsako razumevanje tega kot nekakšen obligatoren poziv bi si lahko razlagali tudi kot izraz nespoštovanja do voditelja suverene države.



Marko Milosavljević: Sklicateljica na tem odboru je minuli teden na začetku razprave povedala, da so bili vsi povabljeni bistveno prej in so prejeli vabila po ustreznih kanalih. To je informacija, ki jo je podala vodja odbora, in nisem še nikjer zasledil, da to ne bi držalo. Nimam razloga, da bi dvomil o njenih navedbah. Za tem stoji institucija s svojim aparatom in predvidevam, da so poskrbeli za pravočasno obveščanje naših predstavnikov. Sklep, zakaj sta predsednik vlade in minister kulture zavrnila udeležbo, pa lahko izlušči vsak pri sebi.

Se vam zdi, da bosta v razpravi uravnoteženo predstavljena oba politična pola?

Rok Čakš: Imam občutek, da ne. Na mednarodni nivo je bil namreč prenesen le del problematike slovenske medijske krajine – in sicer neprimeren odnos predsednika vlade do nekaterih novinarjev in medijev. Evropski poslanci in novinarji pa so zelo slabo seznanjeni z razmerami, kar se tiče medijskega pluralizma v Sloveniji – čeprav je ravno ta ena od osnovnih vrednot, na katere se sklicuje Evropska komisija, denimo v svojem poročilu o vladavini prava. Slovenska levica o tem na evropskem parketu ne govori rada, desnica pa doslej na tem področju umazanega perila ni prala v mednarodni javnosti. Zdaj bosta najbrž predvsem poslanca SDS, pa tudi SLS-ov Franc Bogovič kaj spregovorila o tem, a okvir razprave je že postavljen okoli domnevnega poseganja Vlade RS in njenega predsednika v svobodo in avtonomijo slovenskih medijev, zato bo fokus na tem.

Marko Milosavljević: Seznam prvotno prijavljenih v petek je bil bistveno daljši, kot je bil potem. Priznati moram, da ne vem točno, kdo so zdajšnji razpravljavci. Zato to težko komentiram..



Kako komentirate svobodo medijev v Sloveniji in očitke na račun vlade, da ogroža njihovo svobodo?
Rok Čakš: Za glavni kriterij za neodvisnost in svobodo medijev v Sloveniji bi postavil zmožnost preživetja na trgu neodvisno od (ne)naklonjenosti politične oblasti glede pritoka denarja iz raznovrstnih javnih virov. To ne pomeni, da mediji ne bi smeli svojih oglaševalskih, naročniških in drugih storitev ponujati državnim ustanovam, zavodom in podjetjem ali prejemati sredstev iz namenskih razpisov, temveč da so na medijskem trgu sposobni obstati neodvisno od teh sredstev. Če jim Janševa vlada ta sredstva zmanjšuje, še ne pomeni, da posega v njihovo svobodo, temveč jim dolgoročno morda celo pomaga, da se utrdijo prek novih virov ter postanejo od vsakršne oblasti manj odvisni, kot so sedaj. Seveda pa ne mislim tudi, da je to pri Janševem odnosu do medijev primarni namen, saj si vsaka politika po tihem želi, da bi bili mediji od nje kar se da odvisni.

Marko Milosavljević: Ta vtis si lahko vsak posameznik oblikuje sam. Imamo na voljo slovenske medije, poročanje tujih medijev, izjave na družbenih omrežjih in tudi vladne objave Ukoma v 'vojni' z mediji. V minulem letu smo videli mnoge konflikte z mediji in novinarji, veliko antagonizma in relativno malo konstruktivnosti. To se nanaša tudi na vse štiri predloge medijskih zakonov, kjer sem pogrešal konstruktivnost in poskuse reševanja zagat in težav. Pogrešal sem poskuse krepitve izražanja svobode, novinarstva in delovanja na področju medijev v tej državi. Pogrešal sem ukrepe, ki bi omogočali ali pomagali posameznim vidikom medijev, novinarski produkciji, novinarski in časopisni distribuciji ter tudi kritični javnosti. Pogrešal sem ukrepe posameznim segmentom, časopisom, radiem, digitalnim medijem in ukrepe, ki bi okrepili javno radiotelevizijo in ki bi okrepili delovanje STA. Te konstruktivnosti ni bilo, bilo pa je v zakonih veliko poskusov uničenja posameznih medijev, povzročanja poslovne škode, podrejanja javnih medijev in na splošno škodljivosti ali celo škodoželjnosti.



Kaj pa situacija z Ukomom in STA?

Rok Čakš: Gre za desetletje stari spor med glavnimi akterji na eni in drugi strani, ki se zaradi tega ne morejo dogovoriti osnovnih stvari, o čemer bi se v normalnih odnosih med družbo in njenim lastnikom dogovorili v 10 minutah. STA je talka teh osebnih zamer in spolitiziranosti celotne situacije za namene dokazovanja Janševega podrejanja medijev.

Marko Milosavljevič: Razumem jo v kontekstu celote dogajanj od nastopa aktualne vlade, torej celotnega minulega leta. V začetku minulega leta smo najprej zasledili tvite, ki so govorili o tem, da STA laže, da je sramota za ime 'slovenska' in podobne očitke. Vsi po vrsti ti očitki niso bili z ničimer podkrepljeni ali dokazani. Podobni očitki in napadli so se dogajali proti RTV, Pop TV in tiskanim medijem, kjer so še posebej izpostavljali njihove lastnike. Ti so v smislu odnosa do njih še posebej na tnalu te vlade. Marsikoga so obtoževali nekih nezakonitosti in to se mi zdi neprimerno, saj velja, da je nedolžen vsakdo, dokler se mu ne dokaže krivda. Ne vem, ali je bil kdo od teh tudi zaradi česar koli obsojen. Nekatere stvari v tej državi ne funkcionirajo kot bi morale, predvsem kar se tiče regulativnih organov. A ko je nekdo na vladi eno leto in ima v rokah vse vzvode državnih organih, potem bi predvideval, da (če bi bilo to, kar se jim očita res ) bi takšna vlada z vsemi vzvodi morala poskrbeti, da se nezakonitosti dokažejo in preganjajo. A doslej ni še nič bilo dokazano. Morda gre zgolj za neučinkovitost aktualne vlade in njenih organov, morda pa seveda gre le za pavšalne žalitve in napade na posamezne medije zaradi njihovega poročanja.