POMOČ
Nov grušt za Katarinin rojstni dan
Po požaru v Vodulah velikodušna pomoč družini Hrastenšek-Martinčič.
Odpri galerijo
DRAMLJE – Slabe štiri mesece po požaru, ki je mladi Katarini Martinčič, njenemu fantu Žanu in hudo bolni Katarinini mami Vidi Hrastenšek uničil najdragocenejše – dom, smo se znova odpeljali v naselje Vodule pod Uršulo v Dramljah. Seveda ne praznih rok, ampak s simboličnim čekom Krambergerjevega sklada z zneskom 1800 evrov, toliko ste namreč za družino darovali tudi vi, spoštovani bralci Slovenskih novic.
»Neizmerno sem hvaležna vsem, za vsak podarjeni evro. Ne vem, kako naj se zahvalim, a če ne bi bilo vas in drugih dobrih ljudi, ne vem, kje bi sploh začeli znova,« se je čeka razveselila mlada Katarina in pokazala na ekipo krovcev, ki so že pripravljali les za novo ostrešje.
»Z denarjem Krambergerjevega sklada in dodatnimi 2500 evri, kolikor se je zbralo na računu Območnega združenja Rdečega križa (OZRK) Šentjur, bomo družini pomagali stanovanjski objekt znova spraviti pod streho. Namenili ga bomo torej za ostrešje in v nadaljevanju še za kritino,« je povedala Andreja Tisel, sekretarka OZRK Šentjur, kjer za družino še vedno zbirajo denar in zagotavljajo, da bo vsak evro porabljen transparentno.
Oče je pred sedmimi leti umrl zaradi infarkta, za seboj pa pustil dolgove, ki so padli na hčerina pleča. Pri mami Vidi so oktobra lani odkrili tumor na možganih, zatem pa še benigni tumor živčnih ovojnic, imenovan švanom. »Mama je zaradi tega na desno uho gluha, delno pa tudi hroma, levega očesa pa ne more povsem zapreti. Rekli so, da ji ga bodo kar prišili, a se to še ni zgodilo, antibiotike pa mora jemati vsaki dve uri,« nam opiše Katarina, ki je zato mamo po prihodu iz bolnišnice vzela pod streho še ne dokončane novogradnje. Žal pa nesreča nikoli ne počiva in v mrzli decembrski noči, pet dni pred lanskim božičem, ko so še malo bolj zakurili v peči, so se v dimniku vžgale saje, ogenj pa se je hitro razširil po vsem ostrešju, to je v celoti zgorelo. Od hiše so ostale samo stene.
»Če bi za to vedeli, bi stvari vzeli v roke že prej in te dodatne škode ne bi bilo,« nam je solznih oči dejal Zdenko Horvat, predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Šentjur, ki se je prav tako zavzel za pomoč družini. »Poklical me je prijatelj, prav tako obrtnik, ki je prebral vaš članek o požaru, in predlagal, da stopimo skupaj. In tako sva se z Matejem Čoklom odločila, da poskusimo družini najprej priskrbeti streho,« je dejal Horvat. Dela pa se je z vso resnostjo lotil krovec Grega Trnovšek s četico sodelavcev.
»Po nesreči so nam takoj ponudili pomoč na Centru za socialno delo Šentjur in Rdečem križu, pa v Krajevni skupnosti Dramlje in na Občini Šentjur, da o številnih posameznikih in sosedih ne govorim,« nam pove Katarina, ki se je z mamo začasno preselila k Žanovim starim staršem v Levec. Obnova hiše bo namreč napredovala počasi, saj z eno plačo, ki jo domov prinaša le Žan, ne gre hitreje. Ko Katarino pobaramo, kaj vse bi še potrebovala, ji gredo besede težko z jezika: »Veliko dela nas še čaka. Treba bo zamenjati vse pode, prepleskati vse stene, zamenjati tudi nekaj stavbnega pohištva, notranja oprema je tako ali tako uničena.« A je optimistična, mi pa tudi upamo, da se kmalu srečamo na likofu.
»Neizmerno sem hvaležna vsem, za vsak podarjeni evro. Ne vem, kako naj se zahvalim, a če ne bi bilo vas in drugih dobrih ljudi, ne vem, kje bi sploh začeli znova,« se je čeka razveselila mlada Katarina in pokazala na ekipo krovcev, ki so že pripravljali les za novo ostrešje.
»Z denarjem Krambergerjevega sklada in dodatnimi 2500 evri, kolikor se je zbralo na računu Območnega združenja Rdečega križa (OZRK) Šentjur, bomo družini pomagali stanovanjski objekt znova spraviti pod streho. Namenili ga bomo torej za ostrešje in v nadaljevanju še za kritino,« je povedala Andreja Tisel, sekretarka OZRK Šentjur, kjer za družino še vedno zbirajo denar in zagotavljajo, da bo vsak evro porabljen transparentno.
Saje zanetile požar
Katarina nam je med obiskom tiho zaupala, da je dan prej praznovala 23. rojstni dan in si je zamislila, da bo grušt pravzaprav njeno rojstnodnevno darilo. Za kar pa nihče ni vedel. Njena žalostna zgodba pa je že takrat, ko smo obiskali družino po požaru, ganila mnoge. Trenutno še brezposelna srednja medicinska sestra, ki upa, da bo našla delo v šentjurskem zdravstvenem domu, je namreč potožila, da so v požaru zgoreli tudi vsi orehi, ki jih je nabrala in tudi strla ter prodajala, da je z njimi zaslužila kak evro zase. Na splošno pa je v mladih letih doživela že toliko grenkega kot le malokdo v vsem življenju.Oče je pred sedmimi leti umrl zaradi infarkta, za seboj pa pustil dolgove, ki so padli na hčerina pleča. Pri mami Vidi so oktobra lani odkrili tumor na možganih, zatem pa še benigni tumor živčnih ovojnic, imenovan švanom. »Mama je zaradi tega na desno uho gluha, delno pa tudi hroma, levega očesa pa ne more povsem zapreti. Rekli so, da ji ga bodo kar prišili, a se to še ni zgodilo, antibiotike pa mora jemati vsaki dve uri,« nam opiše Katarina, ki je zato mamo po prihodu iz bolnišnice vzela pod streho še ne dokončane novogradnje. Žal pa nesreča nikoli ne počiva in v mrzli decembrski noči, pet dni pred lanskim božičem, ko so še malo bolj zakurili v peči, so se v dimniku vžgale saje, ogenj pa se je hitro razširil po vsem ostrešju, to je v celoti zgorelo. Od hiše so ostale samo stene.
Neresni mojster
A tudi letošnje leto se za Katarino in njene bližnje ni začelo obetavno. Z enim od krovcev so bili že 15. januarja dogovorjeni, da bo naredil grušt in poskrbel za kritino, da bi hišo končno zaprli. A se mojster naenkrat ni več oglašal na telefon, bilo je, kot bi se vdrl v zemljo. Februarja je nato pritisnil hud mraz, snega je bilo obilo in vlaga je dodatno uničila hišo. Vse stene so zato polne plesni, na tleh je voda, zato bo treba prostore dodobra izsušiti, preden bodo sploh lahko nadaljevali delo.»Če bi za to vedeli, bi stvari vzeli v roke že prej in te dodatne škode ne bi bilo,« nam je solznih oči dejal Zdenko Horvat, predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Šentjur, ki se je prav tako zavzel za pomoč družini. »Poklical me je prijatelj, prav tako obrtnik, ki je prebral vaš članek o požaru, in predlagal, da stopimo skupaj. In tako sva se z Matejem Čoklom odločila, da poskusimo družini najprej priskrbeti streho,« je dejal Horvat. Dela pa se je z vso resnostjo lotil krovec Grega Trnovšek s četico sodelavcev.
»Po nesreči so nam takoj ponudili pomoč na Centru za socialno delo Šentjur in Rdečem križu, pa v Krajevni skupnosti Dramlje in na Občini Šentjur, da o številnih posameznikih in sosedih ne govorim,« nam pove Katarina, ki se je z mamo začasno preselila k Žanovim starim staršem v Levec. Obnova hiše bo namreč napredovala počasi, saj z eno plačo, ki jo domov prinaša le Žan, ne gre hitreje. Ko Katarino pobaramo, kaj vse bi še potrebovala, ji gredo besede težko z jezika: »Veliko dela nas še čaka. Treba bo zamenjati vse pode, prepleskati vse stene, zamenjati tudi nekaj stavbnega pohištva, notranja oprema je tako ali tako uničena.« A je optimistična, mi pa tudi upamo, da se kmalu srečamo na likofu.