Novo Bohinjsko jezero bi potopilo dolino

Država že desetletja išče rešitev oskrbe s pitno vodo v slovenski Istri. Okoljski minister Andrej Vizjak se je po pogovorih z župani in gospodarstveniki obalnih občin odločil, da je dovolj študij in da je problem treba reševati takoj. Zanj je najprimernejša rešitev zajetje Suhorica/Padež, ki da jo podpira tudi stroka. Vizjak upa, da bo državni lokacijski načrt sprejet do konca tega mandata.


{Medtem ko načrt velikanskega akumulacijskega zajetja, ki predvideva zajezitev potokov Suhorica in Padeža s 57 metrov visoko pregrado, na Obali pozdravljajo, pa korenitemu posegu v naravo nasprotujejo kraške občine, naravovarstveniki in Brkini; konec julija ustanovljeno civilno iniciativo Ohranimo Brkine je podprlo več kot 800 krajanov, tako da bodo najverjetneje lahko sodelovali v postopkih kot stranski udeleženci. Kot zadnji v nizu so se 11. avgusta za opozorilo o možnih katastrofalnih posledicah za ogrožene in zaščitene ribe in raka primorski koščak oglasili še člani Ribiške družine Bistrica iz Ilirske Bistrice.


Znano je, da občini Divača in Hrpelje-Kozina 100 milijonov evrov vrednemu projektu, ki ga razburjeni domačini imenujejo tudi Novo Bohinjsko jezero, nasprotujejo, saj bi potopil dolino pri Suhorju na razdalji 4,5 kilometra. Najširši del bi meril kar 260 metrov, povprečna globina akumulacijskega jezera pa bi bila celo 18 metrov. Navdušen ni niti pivški župan Robert Smrdelj, saj bi dobršen del zajetja segal tudi v to občino.



V krajevni skupnosti Artviže, ki bi bila neposredno prizadeta, njeno predsednico Martino Drožina in prebivalstvo moti, ker jih nihče ni nikamor povabil, jih kar koli vprašal, kaj razložil ali predstavil. Zato ni čudno, da so lokalni prebivalci hitro zbrali več kot 800 podpisov podpore za novoustanovljeno civilno iniciativo za zaščito Brkinov.


Ta se zavzema za ohranitev neokrnjenih Brkinov, naravo in mir. Njeni privrženci trdijo, da je boljša rešitev povezava ilirskobistriškega, kraškega in rižanskega vodovoda, češ da je najcenejša, najhitrejša in do okolja najprijaznejša rešitev, obenem pa zagotavlja varnost pitne vode za vso obalno-kraško regijo. Predsednik te iniciative Mario Benkoč je napovedal, da se ljudje ne bodo pustili izsiljevati in bodo naredili vse za rešitev, ki bo dobra za vse.

Opozorila ribičev

Ne gre zanemariti opozoril 150-članske Ribiške družine Bistrica iz Ilirske Bistrice. Kot koncesijska ribiška upravljavka v vsem ilirskobistriškem ribiškem okolišu, v katerega spadajo porečje reke Reke s pritoki ter akumulacijski jezeri Mola in Klivnik, je natančno pojasnila, zakaj nasprotuje temu projektu.



Opozorili so, da imata potok Padež in njegov pritok Suhorica kot manjša pritoka reke Reke status gojitvenih potokov za sonaravno vzrejo avtohtonih marmoriranih (soških) postrvi, ki veljajo za ogroženo ribjo vrsto. Zato jih vznemirja dejstvo, da so o načrtovanih posegih in aktivnostih v zvezi z njuno zajezitvijo izvedeli posredno iz medijev. Še hujše pa se jim zdi, da se o tako velikem projektu odloča brez vključevanja lokalnih prebivalcev. Ribiči trdijo, da sta oba potoka zaradi lege, biotske pestrosti, za kar imajo podatke za 70 let, odkar gospodarijo z njima, biotsko najbogatejša potoka v celotnem porečju, reka Reka pa velja v svojem spodnjem delu za eno najbolj ohranjenih ma Krasu, in to ne le v Sloveniji. Potoka veljata za naravni drstišči tako rekoč vseh domorodnih ribjih vrst ter raka primorski koščak.



Ribiči še opozarjajo, da je Reko doletelo že več okoljskih katastrof, v zadnjih desetletjih pa jo ogrožata še intenzivno kmetijstvo in živinoreja. Tu so še močan upad glavnega vira vode s snežniškega pogorja in podnebne spremembe, ki dodatno vplivajo na temperaturo vode, poplave in zaloge snega, ki napaja reko spomladi in poleti.

Ogrožene Škocjanske jame?

Iz tega sklepajo, da porečje Reke s pestro floro in favno visi na nitki. Vsak dodaten poseg oziroma tako obsežen, kot ga načrtujejo z zajezitvijo Suhorice, pa lahko vse skupaj pahne v pogubo. Ne verjamejo zagotovilom o obstoju oziroma upravljanju vodnih akumulacij brez posledic, saj to vidijo že pri obstoječih Moli in Klivniku. Poleti bi ta del Reke ostajal brez ključnega pritoka, kar bi pomenilo popolno uničenje flore in favne v njej. Iz predvidene akumulacije bi se ob izpustih vode zaradi razpadanja organskih snovi v rečni strugi širil smrad vzdolž Vremske doline vse do ponora v Škocjanske jame.


Čeprav okoljski minister Vizjak podpira ustavno pravico prebivalcev slovenske Istre do (zadostnih količin) pitne vode in bi počasno urejanje lahko povzročilo milijardno škodo Luki Koper, zdravstvu in poletnemu turizmu, pa bi do gradnje jezu lahko minilo še precej let. Najprej bo namreč treba sprejeti državni lokacijski načrt, za katerega se ve, da mu bodo na vse načine nasprotovali številni Brkini, občine in okoljevarstveniki, nato pa zbrati še dovoljenja za njegovo izvedbo. V igri je namreč tudi evropski denar, kar pomeni, da bo moralo gradbeno dovoljenje dobiti še soglasje EU. In ni izključeno, da se ne bi zapletlo pri okoljevarstvu, saj reka Reka teče tudi skozi Škocjanske jame, ki so na Unescovem seznamu svetovne naravne dediščine.


Če bi jo zajezitev potokov in akumulacija ogrozili, pa bi postalo vprašljivo tudi evropsko soglasje za ta načrt. Poleg tega bi bilo treba pred gradnjo odkupiti potrebna zemljišča (ali dobiti služnost), posekati del listnatega gozda in ga zatem pogozditi z iglavci, v nadaljevanju pa zgraditi še 10 kilometrov povezovalnega cevovoda od zajetja do črpališča v Rodiku. Samo za gradbena dela bi po oceni okoljskega ministra potrebovali pet let. Torej bi bila dela po najbolj optimističnem scenariju končana leta 2027.