Novomeščanka čudežno preživela padec iz 3. nadstropja

»Seveda se še spomnim, tudi tega, kako sem visela z okna! Držala sem se za pločevinasto okensko polico kakšnih pet minut in morda bi lahko še splezala nazaj, a sem imela na nogah nogavice in mi je drselo, potem pa mi je zmanjkalo moči in sem omahnila z okna v tretjem nadstropju,« se dogodka v domačem naselju Slavka Gruma v Novem mestu, ki bi se kaj lahko končal tragično, spominja 28-letna Novomeščanka Sabrina Stojčević.
 

Življenje še enkrat podarjeno

Zanjo bi bil 17. maj 1996 lahko usoden, če se ne bi pod oknom, kjer je zrla smrti v oči, znašla dva prisebna možaka, Mile Rajak in Zlatko Grčić, ki sta dekletce, ko so ji pošle moči in je omahnila 10 ali 11 metrov globoko, prestregla v svoje naročje. Zaradi močnih moških rok je Sabrina dobila le buško na čelu, kolena je imela podrsana zaradi večminutnega drgnjenja ob steno, tridnevno opazovanje v bolnišnici pa je potrdilo, da se je zgodil pravi čudež življenja in gre le spletu okoliščin zahvala, da je živahna deklica preživela.


»Bila sem premajhna, da bi dojela, kaj sem doživela in da mi je bilo življenje še enkrat podarjeno. Ampak od takrat vsako leto praznujemo dva rojstna dneva. Tistega v začetku julija, ko sem se rodila, in 17. maja, ko mi je bila dana nova priložnost,« pravi.

Zgovorna bančnica, Sabrina je namreč magistrirala iz ekonomije, je zdaj vodja poslovalnice ene od bank v Krškem, se na dogodek spomni vsakič, ko gre mimo bloka, kjer se je vse skupaj dogajalo. Tistega dne je na Sabrino, ker sta bila mama Zora in oče Vukan v službi, pazila zelo dobra družinska prijateljica Draginja Gačić, tudi sicer mamica dveh deklic, Sabrininih prijateljic.


»Spomnim se, da sem zaspala, ko me je Draginja zbudila in rekla, ali grem z njo v trgovino. Pa sem ji odvrnila, da bi rada še spala. Še dobro se spomnim, da me je vprašala, ali mi kaj prinese, pa sem ji odvrnila, naj kupi kinder jajček. Zadremala sem nazaj, a zbudile so me nočne more, lovili naj bi me neki zombiji. Zato sem bila v hipu budna in sem stekla k vhodnim vratom, ki pa so bila zaklenjena, zato sem šla do okna. Saj ne vem, kaj sem razmišljala, mogoče sem pomislila, da sem v našem stanovanju, ki je bilo v pritličju. Ne vem niti tega, kako mi je uspelo splezati skozi okno, ki je bilo odprto na preklop. Še dobro pa se spominjam, kako sem visela na polici. Da sem toliko časa zdržala v takšnem položaju, gre zahvala očetu, ki me je ničkolikokrat dal na kovinsko ogrodje za sušenje perila, kjer sem držala veso v zgibi. Takrat sem to res lahko dolgo držala. Spominjam se klicev, naj se spustim, ne spomnim pa se samega padca niti strahu. Vem tudi, da so me naložili v avto in me peljali v bolnišnico. Draginja me je držala v naročju in jokala. In sem jo vprašala, zakaj joka, ko pa jaz ne jokam, in sem jo prepričevala, da sem dobro. Ona pa je še bolj planila v jok. Spomnim se tudi, da sem si takrat, ko sem bila v bolnišnici, želela samo domov. Vsakič, ko je kdo prišel, sem upala, da sta oče in mama prišla po mene. Mamico sem kar naprej spraševala, kdaj bom lahko šla domov, pa mi je rekla, da takrat, ko bom dobila obleke. Potem se je zgodilo, da mi je družinska prijateljica za darilo v bolnišnico prinesla kompletek oblačil, zato sem mamo v trenutku, ko je stopila v sobo, začela prepričevati, da zdaj pa res lahko greva, ker imam oblačila,« se nasmehne ob spominih na svoje otroštvo. Sabrina je bila živahna deklica, igriva, odločna in vedno nasmejana. In tudi pridna, vse, kar je ušpičila, je bilo to, da je v tistih nekaj minutah, ko je Draginja le skočila v trgovino, splezala skozi okno.
 

Stkali pravo prijateljstvo

Je pa dogodek stkal nove družinske vezi, tudi s Sabrininima rešiteljema Zlatkom Grčićem in Miletom Rajakom, ki sta se tistega dne slučajno znašla v bližini. Z avtom sta se peljala mimo, ko je Zlatko opazil z okenske police viseče dekletce, ki se je obupno trudilo, da bi po steni splezalo nazaj na polico, takrat je pritekla tudi že Draginja in obupano klicala na pomoč. Mile in Zlatko sta stekla pod okno ter deklico začela prepričevati, naj se umiri, ko pa ji je zmanjkalo moči, se je spustila, pristala je v razširjenih rokah možakov. Zaradi sile se jima je zmuznila iz rok in padla na tla, a brez posledic. Mile in Draginja sta jo takoj odpeljala v bolnišnico.


»Draginja je bila zelo prizadeta, bilo ji je hudo, ampak ona res ni bila nič kriva. Tudi ona se vsako leto spomni na dogodek oziroma na moj drugi rojstni dan, jaz pa se ji na ta dan zahvalim s kakšno malenkostjo,« hvaležno pove Sabrina. »Res sem vesela, da se je tako razpletlo in da živim. Življenje je lepo, marsikaj sem doživela, zato sem res hvaležna za življenje,« pove. Proste trenutke s fantom rada izkoristita za potovanja, tudi za raziskovanje prelepih kotičkov Slovenije. Sabrina igra saksofon, adrenalin pa ima očitno v krvi, uživala je na primer, ko je skočila s padalom v tandemu.


Otrok še nima, ima pa veliko družino: dva brata in tri sestre, najmlajša je stara štiri leta in je v marsičem podobna Sabrini. Sestri Vesna in Daliborka sta že na svojem, tako da ima Sabrina pet nečakov, brata Mirko in Matej ter najmlajša Maša pa so se pred tremi leti odselili v Avstrijo. A družinske vezi so močne, in ko je le mogoče, se srečajo, čeprav je to zdaj, ko nam omejitve postavlja korona, nekoliko težje. Dogodek izpred 26 let jih je še bolj povezal. In še bolj znajo ceniti življenje.