KRAJA IN PREPRODAJA OTROK
Novorojenček po 10.000, dvojčka 15.000 mark
Marko Markić Ivić izpovedal, kako so mu v Beogradu ponujali dojenčke. Zdaj je pomagal najti mater Zoranu Djukiću, rojenemu v Kopru.
Odpri galerijo
Marko Markić Ivić nam je povedal, kako je leta 1988 v Beogradu mislil, da posvaja otroka. FOTO: osebni arhiv
Trgovina z novorojenčki, ki je potekala tudi na območju Slovenije v obdobju Jugoslavije, je svojevrstna Pandorina skrinjica: spoznanja o človekovih starših in koreninah so (ne)zavedno del naše osebnosti. Korenine nam določajo družino, dom, okolje in način življenja. Nekega dne pa se lahko razkrije drugačna preteklost: kot v predvčerajšnjim opisanem primeru Zorana Djukića, rojenega v Kopru, ki je šele po smrti svojih krušnih staršev v Srbiji zaradi zapestnice iz porodnišnice spoznal, da je bil prodan in posvojen, in ki bo na božič po 33 letih prvič videl svojo mater.
Naslednje poletje, nadaljuje zdomec, pa mu je neki pravnik iz domačega kraja povedal, da se posvojitev lažje izpelje v Beogradu. Markić Ivić je pristal v porodnišnici v četrti Zvezdara: »Zdravnik mi je pojasnjeval, da v Beogradu študirajo dekleta z vseh koncev Srbije, med študijem zanosijo, domov pa se ne morejo vrniti s trebuhom ali pankrtom.« Pojasnil naj bi mu, da bo kot posvojitelj imel prednost pred sirotišnico, vendar bo za to ugodnost moral plačati. »Vse sem mu verjel, takrat smo zaupali zdravnikom kot bogovom,« nekako upravičuje svojo slepo vodljivost.
Preberite tudi:
Nova megaafera: Jugoslovanski zdravniki mamam kradli otroke
»Dejal je, da en dojenček stane 10.000 nemških mark, dvojčka pa 15.000. Toda denar da gre v sirotišnico,« mu je še povedal beograjski doktor, nato pa ponudil zdravniško haljo. Markić Ivića je skrbelo, katerega otroka bo dobil in koliko bo podoben mami, zato naj bi se najprej napotila med ženske, ki so pravkar rodile in so počivale v skupni sobi: »Rekel je, naj položim roko na posteljo tiste ženske, ki je najbolj podobna moji ženi,« se pogovora do najmanjše podrobnosti po vseh letih spominja Markić Ivić. Pogovor, ki ga spremlja vse življenje, mu ga je tudi spremenil.
Naš sogovornik pravi, da je prvič dojel, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti: »Kako naj izbiram, če pa vse niso bile študentke,« se je spraševal; zdaj se ne nič več, ker je vmes izvedel, kako mu je bil ponujen otrok. V porodnišnici je še drugič in tretjič iz zdravnikovih ust slišal: »Izberi.« Markić Ivić pravi, da je imel cmok v grlu in ni izbral: »To ni paradižnik, da bi ga izbral.« Obrnil se je, odšel iz porodnišnice, Beograda in Jugoslavije nazaj v Nemčijo: »Bil sem kupec, ne pa posvojitelj otroka,« je pozneje ugotavljal. Dojenčice in njenega obraza, pravi, pa ni mogel nikoli več pozabiti. In tudi zaradi te izkušnje je začel pomagati ljudem, ki ne poznajo svojih pravih staršev oziroma otrok.
Enega najbolj neverjetnih primerov so ugotovili v Novem Sadu, ko je domnevno umrl novorojenček: v matični knjigi so zapisali, da je na obdukciji na fakulteti zabeležen pod številko 35 – ko so preverjali podatke, pa so ugotovili, da je pod to številko neka odrasla oseba, ki je preminila v prometni nesreči. O dojenčku v dokumentaciji ni bilo ne duha ne sluha.
Po razkritjih tega tedna je jasno, da dvom ni bil iz trte izvit, ampak da se je vsaj v nekaterih primerih pokazalo, da otroci niso umrli. Na Slovenske novice so se že obrnili bralke in bralci s podobnimi tragičnimi izpovedmi.
Katera je najbolj podobna ženi?
V normalnih okoliščinah bi imel drugo ime, narodnost in vero. Mamo mu je – ob posredovanju beograjskega združenja Izginuli dojenčki Beograda (Nestale bebe Beograda) – pomagal poiskati 62-letni Marko Markić Ivić, ki že 40 let biva v Nemčiji. Markić Ivićeva zgodba in povezava s prodanimi dojenčki sta se začela pred dobrimi tremi desetletji: z ženo sta se poročila iz ljubezni, otrok pa nista imela kljub temu, da sta oba zdrava, kot se je izrazil Ivić: »Prvič sva na idejo o posvojitvi prišla, ko sva bila leta 1987 na dopustu v Jugoslaviji.« Njuno bivanje v tujini pa naj bi bilo ovira: »Povedali so nama, da so možnosti minimalne.«Napotili so ga v Beograd, češ da se tam posvojitev lažje izpelje. FOTO: Marko Feist
Naslednje poletje, nadaljuje zdomec, pa mu je neki pravnik iz domačega kraja povedal, da se posvojitev lažje izpelje v Beogradu. Markić Ivić je pristal v porodnišnici v četrti Zvezdara: »Zdravnik mi je pojasnjeval, da v Beogradu študirajo dekleta z vseh koncev Srbije, med študijem zanosijo, domov pa se ne morejo vrniti s trebuhom ali pankrtom.« Pojasnil naj bi mu, da bo kot posvojitelj imel prednost pred sirotišnico, vendar bo za to ugodnost moral plačati. »Vse sem mu verjel, takrat smo zaupali zdravnikom kot bogovom,« nekako upravičuje svojo slepo vodljivost.
Preberite tudi:
Nova megaafera: Jugoslovanski zdravniki mamam kradli otroke
»Dejal je, da en dojenček stane 10.000 nemških mark, dvojčka pa 15.000. Toda denar da gre v sirotišnico,« mu je še povedal beograjski doktor, nato pa ponudil zdravniško haljo. Markić Ivića je skrbelo, katerega otroka bo dobil in koliko bo podoben mami, zato naj bi se najprej napotila med ženske, ki so pravkar rodile in so počivale v skupni sobi: »Rekel je, naj položim roko na posteljo tiste ženske, ki je najbolj podobna moji ženi,« se pogovora do najmanjše podrobnosti po vseh letih spominja Markić Ivić. Pogovor, ki ga spremlja vse življenje, mu ga je tudi spremenil.
Ivić, izberi!
Ko sta vstopila v sobo z mamami, pripoveduje, mu je bilo takoj nenavadno, da vse še zdaleč niso študentke: »Nekatere so imele krepko čez 30 let, starejše so bile od moje žene.« Potem ko je položil roko na posteljo, sta odšla do dojenčkov; zdravnik mu je pokazal dojenčico in Markić Ivić pravi, da se je vanjo zaljubil na prvi pogled. Nato, pravi, je pokazal še na druge otroke in mu odsekano naročil: »Ivić, izberi!«Vse sem mu verjel, takrat smo zaupali zdravnikom kot bogovom.
Naš sogovornik pravi, da je prvič dojel, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti: »Kako naj izbiram, če pa vse niso bile študentke,« se je spraševal; zdaj se ne nič več, ker je vmes izvedel, kako mu je bil ponujen otrok. V porodnišnici je še drugič in tretjič iz zdravnikovih ust slišal: »Izberi.« Markić Ivić pravi, da je imel cmok v grlu in ni izbral: »To ni paradižnik, da bi ga izbral.« Obrnil se je, odšel iz porodnišnice, Beograda in Jugoslavije nazaj v Nemčijo: »Bil sem kupec, ne pa posvojitelj otroka,« je pozneje ugotavljal. Dojenčice in njenega obraza, pravi, pa ni mogel nikoli več pozabiti. In tudi zaradi te izkušnje je začel pomagati ljudem, ki ne poznajo svojih pravih staršev oziroma otrok.
Nobenih podatkov o pokopih
Pri prodaji otrok so se dogajale birokratske nepravilnosti, ki se kažejo zdaj, ko otroci ali starši iščejo drugi druge: od manjkajočih vpisov v knjigo umrlih, podatkov o otroku v zdravstveni dokumentaciji, včasih pogrebno podjetje nima zabeleženega pokopa ali kremiranja otroka …Zdravnik mu je pojasnil, da bo kot posvojitelj imel prednost pred sirotišnico, vendar pa bo za to ugodnost moral plačati.
Enega najbolj neverjetnih primerov so ugotovili v Novem Sadu, ko je domnevno umrl novorojenček: v matični knjigi so zapisali, da je na obdukciji na fakulteti zabeležen pod številko 35 – ko so preverjali podatke, pa so ugotovili, da je pod to številko neka odrasla oseba, ki je preminila v prometni nesreči. O dojenčku v dokumentaciji ni bilo ne duha ne sluha.
Po razkritjih tega tedna je jasno, da dvom ni bil iz trte izvit, ampak da se je vsaj v nekaterih primerih pokazalo, da otroci niso umrli. Na Slovenske novice so se že obrnili bralke in bralci s podobnimi tragičnimi izpovedmi.
