Nož, škarje in roke so orodje siromakov (FOTO)

»Mladi so navdušeni, jaz pa si želim, da se ta obrt ohrani,« pove 62-letni Anton Zakrajšek, izšolan strojni ključavničar, a po duši pletar, iz Migolice, gručaste vasice na vzhodnem pobočju Migolske gore ob stari cesti v Gabrovko, v občini Mirna na Dolenjskem. Popoldne je sedel v delavnici, kjer je bilo čutiti ljubezen in spoštovanje do zemlje, starih običajev in tradicije.

»Tukaj sem se rodil, bilo je deset otrok. Živeli smo od zemlje, kmetija je bila velika sedem hektarjev. Ni bilo lahko,« se ozre v otroštvo. V šolo na Mirno je pešačil. »Ko sem prišel domov, sem že spotoma videl, kaj bomo delali. Pojedel sem in šel pomagat.« Ob tem je v bližnjem mlinu spoznal gospo Minko. »Bila je z Gorenjske gore in je v mlin nosila koruzo. Joj, kako me je imela rada. Prosil sem jo, da bi mi naredila en peharček, kot jih je imela sama, pa je rekla, da bom kar k njej prišel, da mi bo pokazala, in bom sam delal peharje. Star sem bil devet let.« Več kot 50 let je že zvest temu rokodelstvu. »Ko si majhen, ne poznaš materiala. Vsaka palica ni dobra, poznati moraš les,« nadaljuje Zakrajšek, 40 let zaposlen v trebanjskem Trimu, ob tem je pazil še hčer, ki je po neustreznem cepivu dobila epileptične napade in je žal že pokojna. Vmes je bil tudi predsednik rokodelskega društva, zdaj ni več. Energijo namenja sebi, družini in pletenju.

Pri košari pomemben križ

»Ravno sem bil na pregledu, bolijo me hrbet in sklepi,« potoži, v drugi roki pa že drži košaro. »Na Volčjih Njivah bomo imeli nadaljevalni tečaj pletenja in se moram pripraviti. Zato sem naredil deset osnov, da bomo lahko skupaj pletli.« Nato se posveti abecedi pletarstva: »Pri košari je pomembno, da narediš dober in močan križ, to je osnova. Potem pa palice postavljaš drugo ob drugo.« Tokratni križ je iz kostanja. »Kjer se kostanj posuši, poženejo palice, te potem porežem, skuham v kotlu in zvijem v obliko, ki jo potrebujem. Za izdelavo so primerni vsi materiali, ki so prožni in elastični, da niso krhki in ne trohnijo. Zato uporabljam drenovino, koščičevino, vrbovo beko in tudi lesko. Material nabiram od jeseni do spomladi. Pozimi ga narežem. Ko je možen, pa olupim. Tako dobim bele palice, zatem jih razkoljem. Dobim tri enake dele, vsakega posebej na kolenu olupim. Ostane le najboljša sredica, ki je enakomerno debela in primerna za pletenje.«

Ko so beke razklane, jih olupi.

Anton uporablja materiale naravnih barv. Beke lahko uporablja možene. Ko jih olupi, so bele, če jih skuha, oddajo tanine in postanejo rjave. »Pletenje me sprošča, odpočijem si, delam pa podzavestno. Moji izdelki so unikati, dva si nista enaka,« pripomni. V ozadju odzvanja radio, ki ga posluša ves dan, saj tako vse izve, pa še glasba mu prija. »Najraje delam zvečer, še bolj pa, če sneži. Ko se segreje ali sije sonce, sem zunaj. Zato pletem le od jeseni do zgodnje pomladi, poleti ne bi, pa če bi me privezali,« se nasmehne.

Vrata iz slame

V teh dneh bo za Deželo kozolcev v Šentrupertu spletel gnojni koš. Zrisal ga je že, gradivo še nabira. Dolgega tri metre, širokega meter in visokega 60 centimetrov bo dokončal v enem dnevu. Izdeluje tudi košare z dnom iz vezane plošče. Pa ne le to, v Antonovi delavnici so še peharji, sejalnice, košare, koši in pletene steklenice. Te so v njegovi zgodbi nekaj posebnega. »Ni jih težko narediti, ko enkrat znaš, pa moraš pletenje hitro končati, ker je material prožen le, ko je možen. Če prekineš, se posuši in lomi,« razkrije Zakrajšek, tudi mojster pletenja iz slame. »Marca posejem rž, jo požanjem s srpom in osmulim, kar pomeni, da poberem dol zrnje. Na srečo imam še mlatilnico iz starih časov. Potem dam slamo v 'štante', kjer jo češem s posebnimi grabljami. Bili so časi, ko prave slame ni bilo dobiti. Tudi iz gozdne sem pletel peharje, a je zelo trda in hladna.«

Ponosen je na svoje izdelke.

Iz Avstrije je dobil naročilo, naj iz slame naredi vrata. Dela se je že lotil. »Nož, škarje in roke, to je vse, kar je. Pletenje je bilo včasih dejavnost siromakov, ki niso imeli orodja, kot so ga imeli denimo kolarji,« pravi v upanju, da bodo na Osnovni šoli Mirna še naprej tako navduševali mlade nad starimi obrtmi, otrokom rad pokaže, kako se plete. »Zadnjič je bil en fant tako vesel, ko je domov odnesel košarico. Naslednjič bova pletla koš.« Poslovimo se in vrne se v svoj svet. Ko posije sonce, pa bodo prednost dobili čebele, cikasta krava, koze, ovce in vinograd. 

Prejel je številna priznanja.

V svojem čarobnem svetu. FOTOGRAFIJE: Drago Perko

Dela, ko je zunaj slabo vreme.

V takih posodah so nekdaj hranili fižol.