Nune pred izumrtjem, redovnico Emanuelo stisnilo pri srcu

Ko se je redovnica sestra Emanuela Žerdin zazrla v zadnje statistične podatke, jo je stisnilo pri srcu. Ugotovila je, da je pri nas samo še 461 redovnic. Čeprav še zdaleč ni črnogleda, ni mogla, da ne bi pomislila: »Ali bo Slovenija res ostala brez redovnic?«

V zadnjem Letnem poročilu Katoliške cerkve v Sloveniji piše, da je v obdobju med letoma 2007 in 2017 slovenske redovne družine zapustilo 326 članov. In če je bilo leta 2007 v Sloveniji še 96 mladih redovnic in redovnikov, jih je bilo deset let pozneje samo še 52. Največji upad je vendarle pri redovnicah: leta 2015 se je prvič zgodilo, da je njihovo število v Sloveniji padlo pod 500! Od leta 1974, ko jih je bilo še 984, se je do danes njihovo število več kot prepolovilo. Zmanjševanje števila redovnic je sicer vseevropski pojav, ki ga zaznavajo povsod razen v Bosni in Hercegovini, Bolgariji, Estoniji, Gruziji, Latviji, Makedoniji in San Marinu.
 

Odpor proti uniformam

Če bo šlo tako naprej, nun na Slovenskem kmalu ne bo več. Pa saj je že danes na naših ulicah več vernic muslimanske vere, ki ponosno nosijo svoje rute, kot pa redovnic. »Prispeli smo do trenutka, ko je biti redovnica v uniformi na naših ulicah celo pogumnejša drža kot pa biti muslimanka s feredžo,« je dodala redovnica frančiškanka Brezmadežnega spočetja, ki pripada črnogorski provinci. Po končani gimnaziji je namreč Žerdinova odšla v samostan v Črni gori ter postala medicinska sestra, delovala v bolnišnici v Cetinju, pozneje je vodila še Dom ostarelih v Avstriji in bila še nedavno vodja oskrbe v hospicu. Zdaj se je pridružila projektu dolgotrajne oskrbe, ki poteka prek Doma sv. Jožefa v Celju.

»Drugo leto bomo praznovali 75 let črnogorske province, ki je nastala iz desetih slovenskih redovnic, ki so bile odpuščene iz bolnišnice na Golniku, a jih v Črno goro ni povabil škof ali duhovnik, temveč zdravnik, dr. Cvetko Popović, ki je naredil vse, da so prišle in delale tam brez vsakršnih težav v svoji redovni uniformi,« je dejala in namignila, kje tiči razlog postopnega in nezadržnega upada, skorajšnjega izginotja redovnic. Ko je namreč povojna komunistična oblast v Sloveniji odvzela redovnicam čisto vse in jih nagnala iz bolnišnic, so lahko mnoge preživele zgolj v normalni obleki, skrite med ljudmi. »Pozneje se je situacija resda rahlo ublažila,« se je spominjala naša sogovornica, »res pa je, da je še dandanes le redko kje pri nas zaposlena kakšna redovnica v uniformi.«

Pa še nekaj: ker je iz javnega življenja po celotni Evropi izginilo mnogo verskih znakov in simbolov, ki bi kogar koli spominjali na nekaj svetega in transcendentnega, nastaja velika praznina, ki pa jo zdaj polnijo, tako Žerdinova, druge verske skupnosti s svojimi znaki. To velja seveda tudi za redovnice v uniformah. »Vendar ne povsod,« pripomni. »Že čez mejo, na Hrvaškem, je situacija čisto drugačna. Kar pa ni od včeraj, saj je bilo tako že, ko smo živeli še v isti državi in so lahko slovenske redovnice delale v svojih redovnih uniformah po vseh drugih republikah, celo na vojni akademski bolnišnici v Beogradu, le v Sloveniji niso smele! Tudi zato je pri nas pogosto še dandanes čutiti odpor do redovniških uniform na ulicah.«
 

Dežela številnih neenakosti

Ne le multikulturna neenakost, če hočete, Žerdinova se je naslonila še na neko drugo neenakost: »Današnja situacija in vloga žene v družbi sta namreč tako specifični, da ne preseneča, če se tudi v redovnih ženskih skupnostih čuti primanjkljaj.« Opaža, da se je situacija prekucnila na glavo: »Žene se resda še vedno borijo za enakopravnost, a morajo namesto tega na svoja pleča sprejemati vse večja bremena – morajo biti izobražene, zaposlene, uspešne, uspeti v moški družbi, biti lepe ne le v obraz, ampak celo v zadnjo plat?! Obenem so matere, žene in še marsikaj, namesto za enakopravnost se zdaj često borijo zgolj za preživetje. Da, tako je cenjena enakost spolov … Naša družba bi morala zato ženi že enkrat dovoliti, da bo žena! Da ji ni treba biti zgolj napol moško bitje, ki mora imeti samo toliko kilogramov in nič več, da se ji ni treba grebsti za vodilne funkcije, ki jih samo zaradi svoje sposobnosti in pridnosti tako ali tako ne dobi!

Slovenija se sicer vedno pohvali, kako da smo enakopravni in kako da so naše žene napredne, pa mi povejte, koliko jih je na vodilnih položajih v politiki? In koliko na položajih, ki jih popolnoma obvladajo, pa so še zmeraj samo druge in nikoli prve? Katera naša poslanka bi lahko prinesla otroka s seboj v državni zbor? Pa tako občudujemo druge države, ki to dovolijo ...«
Sestra Emanuela Žerdin je prav tako prepričana, da ni ženske skupine, ki bi za naš narod storila več, kot pa so redovnice. In kako je danes?


»Postale smo skoraj nevidne. Naši samostani aktivnih redovniških skupnosti so postali domovi za stare in onemogle sestre. Kot so po letu 1945 redovnice izginile z ulic, iz mest in javnega življenja naše domovine, tako počasi izginjajo tudi danes.« Ter se sprašuje: »Le kaj se je zgodilo, da smo izgubile svojo privlačnost? Bo Slovenija res ostala brez redovnic, ki bi si še upale stopati po ulicah in nositi redovno obleko kot znamenje svojega posvečenja? Ali današnja Cerkev na Slovenskem sploh še potrebuje redovnice? Smo samo še obrobje cerkvenega življenja ali pa vseeno prinašamo nekaj edinstvenega v našo duhovnost in vero?«


Pri Slovenski škofovski konferenci so prepričani, da so vzroki za takšen upad redovnic v močni sekularizaciji družbe: v izrinjanju svetega iz javnega življenja, nasprotovanju veri, verskim vrednotam in verski kulturi v družbi, na to pomembno vplivajo tudi vse manjše generacije otrok. Ter še: »Družbeni diskurz bi moral obravnavati verske poklice enakovredno in z enakim spoštovanjem kakor vse druge poklice!«