Ob spominu na osamosvojitev: To ni pieteta, to je umazano politikantstvo

Čeprav nekaterim visokim funkcionarjem v Ljubljani in še kje niti veliko let po osamosvojitvi, nikakor ni bilo jasno, kako to, da si je v Gornji Radgoni toliko domačinov in Slovencev od drugod zaslužilo priznanja za dosežke v osamosvojitveni vojni leta 1991, je več kot jasno, da je Gornja Radgona mesto heroj, kakršnega v tistem času v Sloveniji ni bilo.
 
To in še marsikaj, povezanega z osamosvojitveno vojno 1991, a tudi z generalom Maistrom 1914/18 ter narodnoosvobodilno vojno 1941/45, smo slišali na zanimivem in poučnem predavanju, ki je v organizaciji Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo (OZ VVS) Gornja Radgona potekalo v radgonskem Mladinskem centru. Predstavitev dogodkov v času osamosvojitvene vojne v mestu ob reki Muri pod naslovom Gornja Radgona uporno mesto (GRUM) je uprizoril upokojeni major Zdravko Stolnik, ki je kot eden osrednjih akterjev dogajanja iz prve roke orisal vojne dogodke iz leta 1991 v Radgoni. Sam je namreč poleg vodenja enote prostovoljcev bil nekakšna »vez« med obema stranema, ob tem pa je sodeloval tudi pri pogajanjih o premirju med slovensko teritorialno obrambo in vojaki JLA, zato je škoda, da se predavanja ni udeležilo več Radgončanov, predvsem mladih, ki bi morali nekoliko bolj poznati zgodovino svoje domovine.
 
Po pozdravnem nagovoru podpredsednika OZ VVS Gornja Radgona Milana Kuzmiča, ki je med drugimi prisotnimi pozdravil tudi predsednika Združenja slovenskih častnikov, upokojenega generala Alojza Šteinerja ter častnega predsednika OZ VVS Gornja Radgona Jožeta Makovca, se je Stolniku najprej zdelo primerno, da je posebej izpostavil tri vojaške mejnike ohranjanja slovenstva in slovenskega ozemlja v zadnjih 100 letih.

Prav v teh vojnah so Slovenci trpeli in umirali za visoke ideale in vrednote našega naroda. »Prvi teh mejnikov je boj generala Maistra za severno mejo. Slovenski fantje, mnogi tudi iz naših krajev, so se v velikem številu odzvali njegovemu klicu in nam po mnogih zapletih ter spopadih priborili velik del slovenskega narodnostnega ozemlja. Drugi je prav gotovo narodnoosvobodilni boj. To je bilo najmočnejše, najučinkovitejše in najštevilčnejše odporniško gibanje proti nacifašizmu nasploh. To je bil boj proti sili, ki si je zadala cilj izbrisati Slovence iz zemljevida narodov Evrope. Vprašajmo se, kakšna bi bila danes Slovenija brez NOB in zmage partizanov na strani zaveznikov. In prav na njenih temeljih, temeljih te zmage, smo Slovenci v naslednjih desetletjih ustvarili okoliščine, ki so nam omogočile, da smo prišli do lastne države. A za to smo morali doživeti še eno vojno (tretji mejnik), osamosvojitveno vojno. Čeprav je bila kratka, je zahtevala nove žrtve, ki so s svojimi življenji pomagale postaviti temelje novi slovenski državi. Ne nasprotujemo človeškemu odnosu do trupel tistih, ki so izgubili življenje na nasprotnih straneh. A to se ne more in ne sme zlorabljati za politične in še kakšne interese. To ni pieteta, to je umazano politikantstvo. Vsi, ki so v teh vojnah umrli za obstanek slovenskega narod, pa zaslužijo spoštljiv spomin. Svoja življenja so dali za naš narod, zato, da je obstal na svoji zemlji, ohranil slovensko besedo in končno prišel do svoje države – Slovenije,« je med drugim poudaril Stolnik, kateremu nobena vojna »ni dobra in poštena, temveč je veliko zlo«.
 
Predavatelj je sicer natančno predstavil celotno dogajanje v Gornji Radgoni in okolici že pred osamosvojitveno vojno, od 1. 12. 1998, ko je slovenska policija onemogočila »miting resnice«, prek junija 1990 in odvzema orožja, ki ga je imela TO, posebej pa o dogajanju v dneh med 28. 6. in 3. 7. 1991, ko je kronološki predstavil praktično vsako uro. Prisotni so se spomnili, kaj vse se je dogajalo, ko je povsod gorelo, pokalo, grmelo ..., pa vse do dogovorjenega odhoda JLA iz mesta in države. »Pred osamosvojitvijo smo imeli vsi nekakšno vojaško-obrambno znanje, kar smo poleg med služenjem vojaškega roka pridobili tudi z različnimi izobraževanji, kar sedaj žal ni primer in mladi praktično ničesar ne vedo. Zato gotovo ne bi mogli prevzeti odgovornost, kot smo jo mi pred osamosvojitvijo«, je dejal Stolnik in nadaljeval s časom, ko so večinoma na črno odpeljali orožje iz skladišča JLA v Gornji Radgoni. Pred vojno je bilo kar 36 tajnih skladišč, kjer so hranili orožje milice in TO. »Če takrat ne bi bilo takšne enotnosti med vsemi nami, takšnega uspeha gotovo ne bi bilo«, je dodal Stolnik, ki mu je tudi sploh pri srcu enotnost v vseh treh omenjenih vojnah, zlasti osamosvojitveni, ne pa tako kot je sedaj v mirnodobskem obdobju.   
 
Veliki mislec, filozof in teolog, akademik Anton Trstenjak iz okolice Gornje Radgone je nekoč poudaril: Slovenci, držimo skupaj! In to se je zgodilo pred 28 leti, ko v Sloveniji in med Slovenci ni bilo alternative. S skupnimi močmi smo dosegli tisto, kar so predniki tisočletja samo sanjali, dobili smo svojo samostojno in neodvisno državo. Žal se do tega ni prišlo mirno in brez orožja, enako je žalostno, da omenjena sloga med Slovenci iz let 1990 in 1991 ni trajala dolgo. Kljub vsemu je Stolnik, enako kot akademik Anton Trstenjak, bil srečen, da so tudi Radgončani, ko je to bilo najbolj potrebno, bili nadvse enotni. S skupnimi močmi so se teritorialci, miličniki, delavci, kmetje, lokalni oblastniki in vsi drugi uprli močnejši armadi in se nikakor niso vdali. Zato bi Gornja Radgona kot vzor obrambe morala postati »mesto heroj«. Sploh pa Gornji Radgoni pripada eno častnih mest mest pri osamosvajanju države Slovenije, saj so vojaki JLA imeli nekako najbližjo pot iz hrvaških vojašnic do mesta na reki Muri. Do tam so sicer prišli, pozneje pa je praktično vse potekalo po domačih notah, razen brezumnega uničevanja takratne ljudske armade.