Ob vsaki polni luni na pohod
Trebanjci se že tri leta enkrat na mesec povzpnejo na Vrhtrebnje. Joško Jerak: Nismo klub, le lunohodci, ki se radi družijo.
Odpri galerijo
Takole je bilo januarja, pred epidemijo koronavirusa. FOTOgrafije: Drago Perko
Že naši predniki so vedeli, da ima luna svojo moč. In prav zavoljo polne lune se v Trebnjem na Dolenjskem zbirajo domačini in se enkrat na mesec podajo na 531 metrov visoko Vrhtrebnje. Tako je bilo tudi minuli petek. Prva sta se na parkirišče pripeljala Andreja in Joško Jerak. Andreja je tako ali tako pobudnica pohoda, zato je logično, da sta z možem prva na startu. Hitro sta se preobula, potem so začeli prihajati preostali in bili veseli drug drugega. Zdelo se je, da so se pogrešali. Svoje je dodal jubilej, to je bil 40. pohod ob polni luni na Vrhtrebnje, prejšnja dva, 39. in 38., so opravljali bolj ali manj posamično. »Koronavirus ja naredil svoje,« pravi Andreja.
»Lunin pohod je nekaj posebnega. Na ta dan se vse nekam postavlja, tudi Luna in Zemlja. Čuti se posebna energija, polna luna in ta dan pa vplivata tudi na čustva in počutje,« nadaljuje sogovornica, ki pravi, da se prej omenjena energija še posebno čuti. Z možem Joškom rada in pogosto hodita. Ob eni od teh poti še pred leti je Andreja srečala someščanko Ireno Zlobko, ki jo je prav tako mahnila na Vrhtrebnje. »In sva rekli, zakaj ne bi tega delali skupaj in šli vsakič ob polni luni na Vrhtrebnje,« pove Andreja, ki je od februarja 2017 na čelu neformalne skupine, ki se povsem neobvezno druži. »Ko smo skupaj, se imamo fajn. Gre za druženje, gibamo se in veliko smejemo, za konec pa pridemo nazaj v soju lučk. Vse skupaj je super za dušo in srce. Pomembno je, da se nekaj dogaja,« še izpostavi.
Izvemo še, da so pohod svojčas v Trebnjem organizirali planinci, Trebanjce pa pogosto vabijo na druge konce, tudi v Nebesa pri Šentrupertu, kjer imajo takisto pohod ob polni luni. »Prvič smo se na Vrhtrebnje odpravili pozimi 2017. Po navadi startamo na avtobusni postaji, zdaj smo se odločili za drug konec. Bolj z razlogom, da ni takoj tako strmo, kot bi bilo, če bi šli z avtobusne postaje. Tokrat smo se odločili za malce bolj položen uvod in potem v hrib,« nadaljuje Andreja. »Tudi zame je ta dan nekaj posebnega, pri meni in sodelavcih se pozna, da prihaja polna luna,« pravi Irena Zlobko, ki se je zvečer pridružila skupini. »Veseli smo, da se zberemo enkrat na mesec in gremo na naš hribček,« doda in se ozre proti vrhu. Irena rada hodi, tokratni vzpon je bil njen 71. v tem koledarskem letu.
Sprva se jih je zbralo 10, potem 15, januarja letos skoraj 50, zdaj nekaj manj. Vreme in petek sta naredila svoje, a se zato pisana druščina ni imela nič manj dobro. »Na vrhu nekaj pojemo ali kaj spijemo, da malce preženemo znoj,« v smehu doda Andrejin mož Joško. Z vzhodnega dela Trebnjega jih je pot gnala čez reko Temenico in naprej pod podvozom avtoceste tja proti Odergi in na levo proti Repčam. »Po gozdu je bilo položno, potem smo prišli na Vrhtrebnje,« pojasni Joško in pove, da so porabili slabih 45 minut. »Smo skupinica, ki se ji lahko vsak pridruži, ko ima čas. Ni članarine, nismo klub, ni obveznosti. Smo lunohodci, ki se radi družijo. Kaj bi človek želel lepšega, da gre za uro ali dve na svež zrak, pride domov in se stušira,« še pove Joško. In doda, da ga prav družba lunohodcev pomirja in dobro vpliva nanj.
»Rada imam dneve, ko gremo na pohod. To je naš obred, vlada pa posebna energija,« se druženja veseli še ena od pohodnic. Prihodnji mesec gredo spet. Morda tudi s pohodniki iz Ljubljane, ki so tod že šli luni v čast.
Dobre volje ne manjka.
»Lunin pohod je nekaj posebnega. Na ta dan se vse nekam postavlja, tudi Luna in Zemlja. Čuti se posebna energija, polna luna in ta dan pa vplivata tudi na čustva in počutje,« nadaljuje sogovornica, ki pravi, da se prej omenjena energija še posebno čuti. Z možem Joškom rada in pogosto hodita. Ob eni od teh poti še pred leti je Andreja srečala someščanko Ireno Zlobko, ki jo je prav tako mahnila na Vrhtrebnje. »In sva rekli, zakaj ne bi tega delali skupaj in šli vsakič ob polni luni na Vrhtrebnje,« pove Andreja, ki je od februarja 2017 na čelu neformalne skupine, ki se povsem neobvezno druži. »Ko smo skupaj, se imamo fajn. Gre za druženje, gibamo se in veliko smejemo, za konec pa pridemo nazaj v soju lučk. Vse skupaj je super za dušo in srce. Pomembno je, da se nekaj dogaja,« še izpostavi.
Izvemo še, da so pohod svojčas v Trebnjem organizirali planinci, Trebanjce pa pogosto vabijo na druge konce, tudi v Nebesa pri Šentrupertu, kjer imajo takisto pohod ob polni luni. »Prvič smo se na Vrhtrebnje odpravili pozimi 2017. Po navadi startamo na avtobusni postaji, zdaj smo se odločili za drug konec. Bolj z razlogom, da ni takoj tako strmo, kot bi bilo, če bi šli z avtobusne postaje. Tokrat smo se odločili za malce bolj položen uvod in potem v hrib,« nadaljuje Andreja. »Tudi zame je ta dan nekaj posebnega, pri meni in sodelavcih se pozna, da prihaja polna luna,« pravi Irena Zlobko, ki se je zvečer pridružila skupini. »Veseli smo, da se zberemo enkrat na mesec in gremo na naš hribček,« doda in se ozre proti vrhu. Irena rada hodi, tokratni vzpon je bil njen 71. v tem koledarskem letu.
Pred startom
Sprva se jih je zbralo 10, potem 15, januarja letos skoraj 50, zdaj nekaj manj. Vreme in petek sta naredila svoje, a se zato pisana druščina ni imela nič manj dobro. »Na vrhu nekaj pojemo ali kaj spijemo, da malce preženemo znoj,« v smehu doda Andrejin mož Joško. Z vzhodnega dela Trebnjega jih je pot gnala čez reko Temenico in naprej pod podvozom avtoceste tja proti Odergi in na levo proti Repčam. »Po gozdu je bilo položno, potem smo prišli na Vrhtrebnje,« pojasni Joško in pove, da so porabili slabih 45 minut. »Smo skupinica, ki se ji lahko vsak pridruži, ko ima čas. Ni članarine, nismo klub, ni obveznosti. Smo lunohodci, ki se radi družijo. Kaj bi človek želel lepšega, da gre za uro ali dve na svež zrak, pride domov in se stušira,« še pove Joško. In doda, da ga prav družba lunohodcev pomirja in dobro vpliva nanj.
531 metrov visoko leži Vrhtrebnje.
»Rada imam dneve, ko gremo na pohod. To je naš obred, vlada pa posebna energija,« se druženja veseli še ena od pohodnic. Prihodnji mesec gredo spet. Morda tudi s pohodniki iz Ljubljane, ki so tod že šli luni v čast.
