KMEČKO ORODJE
Ob zakonskem je nataknil še 100 jarmov
Metod Starman v svoji leseni garaži hrani vsaj sto pripomočkov, s katerimi so nekoč voli vlekli vozove.
Odpri galerijo
Gorenjski oz. bohinjski jarem z blazinami
Upokojeni strugar Metod Starman iz Tacna pri Ljubljani je nenavaden možak. V naselju družinskih hiš ob Savi si je ustvaril pravi miniaturni muzej starega kmečkega orodja. Pravi, da je strugarsko znanje prenesel na obdelavo lesa.
Celih 40 let že zbira kmečko orodje. Lesena garaža poleg hiše je do vrha napolnjena z grabljami, ročaji, deli starih vozov, krušnimi loparji, s katerimi so nekoč gospodinje pekle kruh v krušni peči. Med njimi najdemo predmete, ki jih danes težko razpoznamo, saj so tako pozabljeni in redki, da bi se jih morda spomnili le najstarejši občani. Med drugim držalo za trsko, ki so jo pomočili v olje in jo prižgali zvečer, da je vsaj malo osvetlila izbo. »Pod držalo so podstavili denimo umivalnik, ker je od ognja kapljalo oz. bi žerjavica vžgala hišo, saj je gospodar ob trski pogosto zaspal,« pove Metod, ki je pred kratkim ugotovil, od kod izvira njegov priimek in kaj so počeli njegovi predniki. »Kot so raziskali, priimek bržkone prihaja iz Nemčije, kjer živi nekaj Starmanov, izvira pa verjetno iz priimka Stierman, v Avstriji jih je še danes kar precej.«
Metod nas je mimogrede peljal v malo delavnico z miniaturno stružnico in mizarskim pankom, kjer obdeluje in restavrira staro kmečko orodje. Ustavi se in se obrne k velikim volovjim rogovom na steni: »Vidite, grb Starmanovih je škorec na rumeni podlagi, a moji predniki so bili rejci bikov in trgovci z njimi nekje na nemškem območju.«
Družina je skratka zgodovinsko povezana z živino, ki je pravzaprav stoletja poganjala gospodarstva kraljestev in držav vse do srede 20. stoletja. In v Metodovi leseni garaži smo opazili na desetine živinskih jarmov, nasajenih na dolgo ranto. Malce smo obstali, pa nas je sam prehitel z odgovorom: »Verjetno nihče nima toliko jarmov v zbirki. Ne vem čisto točno, koliko jih je.« Na oko smo ocenili, rekli bi, da jih je okoli sto.
Dvojnih, enojnih, različnih oblik in velikosti; za mlado živinče, za ozkogrlo kravico pa vse do močnejših, ki so jih nadeli volu, da je lahko potegnil trugo svežega lesa.
Izbral je nekaj najlepših in zanimivih, obesila sva jih na dvorišču. Prišla je žena Tatjana in z njih spretno obrisala prah: »Veste, jaz se v njegove zbirke ne mešam, le pomagam včasih pri čiščenju in restavraciji.«
Metod jo hudomušno pogleda in reče: »Ja, včasih mi kaj zavrže v kanto.« Tatjana pa mu odgovori: »Seveda, če je dvorišče zasuto s starinami.«
Pod napuščem ima obešene dvojne jarme: »Vidite, tale prvi je gorenjski, pravzaprav kar bohinjski z blazinami, da je bilo živali bolj udobno.« Naslednji je bil bolj kvadratast, istrski. Malo naprej dolenjski s kambami. Na nasprotni strani spet jarem za boškarine v Istri, levo od njega pa koroški. Vsak zanimiv, eden bolj in drugi skromneje okrašen.
Leseni del je običajno naredil kolar ali kateri malo bolj iznajdljiv vaški fant. A jarem je bilo treba okovati in mu izdelati močne jeklene rinke, kamor so priklopili oz. zapregli voz, da je vse skupaj zdržalo, ko je vol potegnil. Na nekaterih jarmih so bili še lepo vidni ostanki barve. Metod prinese najlepše ohranjenega, obarvanega zeleno, a s svojo okrasno risbo. Na enem smo opazili tudi začetnici, ki sta pomenili začetni črki domačije ali pa mojstra, ki ga je izdelal.
Jarme so naši predniki očitno krasili s črtami, črticami, enostavnimi simboli, nekateri pa so se potrudili in izdelali pravo rezljanko z zahtevnejšimi risbami, figurami in znaki. Padel nam je v oči zagotovo več kot sto let star z inicialkami in srcem na sredini. Kdo ve, morda je kmečki fant izrezljal začetnici svoje izvoljenke.
Morda najbolj zanimivi del jarma je kampa, ponekod tudi kamba. To je ovalno zavita, za kmečki palec debela običajno kostanjeva palica, ki je vklenila živino pod grlom. Kot pravi Metod, je bila značilna za Dolenjsko, pa tudi drugod. »Zdi se enostavna rešitev, vendar ni. Treba je bilo pravilno izbrati les in ga oviti tako, da seveda ni počil in da je kamba nekaj časa držala.« V zbirki ima tudi napravo za izdelavo kambe, v kateri se počasi v krogu vpenja palica. Metod priznava, da je bilo za to treba kar nekaj spretnosti.
Metod Starman z bikovo glavo in rogovjem FOTOgrafije: Jaroslav Jankovič
Metod nas je mimogrede peljal v malo delavnico z miniaturno stružnico in mizarskim pankom, kjer obdeluje in restavrira staro kmečko orodje. Ustavi se in se obrne k velikim volovjim rogovom na steni: »Vidite, grb Starmanovih je škorec na rumeni podlagi, a moji predniki so bili rejci bikov in trgovci z njimi nekje na nemškem območju.«
Žena pa čisti
Družina je skratka zgodovinsko povezana z živino, ki je pravzaprav stoletja poganjala gospodarstva kraljestev in držav vse do srede 20. stoletja. In v Metodovi leseni garaži smo opazili na desetine živinskih jarmov, nasajenih na dolgo ranto. Malce smo obstali, pa nas je sam prehitel z odgovorom: »Verjetno nihče nima toliko jarmov v zbirki. Ne vem čisto točno, koliko jih je.« Na oko smo ocenili, rekli bi, da jih je okoli sto.
Naprava za izdelovanje kambe, v kateri je bilo treba kostanjevo palico oviti naokoli, pri čemer se ni smela zlomiti.
Izbral je nekaj najlepših in zanimivih, obesila sva jih na dvorišču. Prišla je žena Tatjana in z njih spretno obrisala prah: »Veste, jaz se v njegove zbirke ne mešam, le pomagam včasih pri čiščenju in restavraciji.«
Metod jo hudomušno pogleda in reče: »Ja, včasih mi kaj zavrže v kanto.« Tatjana pa mu odgovori: »Seveda, če je dvorišče zasuto s starinami.«
Pod napuščem ima obešene dvojne jarme: »Vidite, tale prvi je gorenjski, pravzaprav kar bohinjski z blazinami, da je bilo živali bolj udobno.« Naslednji je bil bolj kvadratast, istrski. Malo naprej dolenjski s kambami. Na nasprotni strani spet jarem za boškarine v Istri, levo od njega pa koroški. Vsak zanimiv, eden bolj in drugi skromneje okrašen.
Grb Starmanovih je škorec na rumeni podlagi, a moji predniki so bili rejci bikov in trgovci z njimi na Nemškem.
Leseni del je običajno naredil kolar ali kateri malo bolj iznajdljiv vaški fant. A jarem je bilo treba okovati in mu izdelati močne jeklene rinke, kamor so priklopili oz. zapregli voz, da je vse skupaj zdržalo, ko je vol potegnil. Na nekaterih jarmih so bili še lepo vidni ostanki barve. Metod prinese najlepše ohranjenega, obarvanega zeleno, a s svojo okrasno risbo. Na enem smo opazili tudi začetnici, ki sta pomenili začetni črki domačije ali pa mojstra, ki ga je izdelal.
V zbirki so predmeti, ki jih danes težko razpoznamo, saj so tako pozabljeni in redki, da bi se jih morda spomnili le najstarejši občani.
Jarme so naši predniki očitno krasili s črtami, črticami, enostavnimi simboli, nekateri pa so se potrudili in izdelali pravo rezljanko z zahtevnejšimi risbami, figurami in znaki. Padel nam je v oči zagotovo več kot sto let star z inicialkami in srcem na sredini. Kdo ve, morda je kmečki fant izrezljal začetnici svoje izvoljenke.
Morda najbolj zanimivi del jarma je kampa, ponekod tudi kamba. To je ovalno zavita, za kmečki palec debela običajno kostanjeva palica, ki je vklenila živino pod grlom. Kot pravi Metod, je bila značilna za Dolenjsko, pa tudi drugod. »Zdi se enostavna rešitev, vendar ni. Treba je bilo pravilno izbrati les in ga oviti tako, da seveda ni počil in da je kamba nekaj časa držala.« V zbirki ima tudi napravo za izdelavo kambe, v kateri se počasi v krogu vpenja palica. Metod priznava, da je bilo za to treba kar nekaj spretnosti.
