PREVARA

Občine in ustanove podpirajo lažnega otroka!

Slovenske uradne institucije širijo sporočila, s katerimi zbirajo pisma za Guinnessa. Na las podoben primer iz Avstrije že dve desetletji slovi kot prevara.
Fotografija: Mali bolnik najverjetneje ne obstaja. FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
Mali bolnik najverjetneje ne obstaja. FOTO: Jure Eržen

Tudi v redakcijo Slovenskih novic je te dni zajadralo elektronsko verižno pismo, katerega nameni so očitno hvalevredni. »Občina Dobrovnik z veseljem sodeluje pri izpolnitvi želje hudo bolnega otroka, ki si želi priti v Guinnessovo knjigo rekordov z najdaljšo neprekinjeno verigo pisem,« se glasi dopis, ki je bil v enajstem dnevu letošnjega leta odposlan iz dvojezične občine ob madžarski meji. Bil je brez imena dečka, bolnišnice ali države, od koder prihaja mali bolnik. Pod tem slovenskim dopisom so bili pripeti dopisi madžarskih in nemških občin, z žigi in podpisi. Vsi so bili združeni v verižno pismo: ko je slednje prispelo v našo redakcijo iz Doma starejših občanov Grosuplje, je obsegalo že 52 strani, seznam naslovnikov pa je bil bistveno daljši. Nikjer ni podatkov o otroku!

Navodila za prejemnika

V tej verigi pisem za domnevno hudo bolnega otroka namreč sledi nadaljevanje za prejemnika: »Vljudno vas prosimo, da podprete željo otroka in pomagate uresničiti njegovo srčno željo s tem, da priložene sezname skopirate in jih posredujete naprej 10 (desetim) naseljem/mestom/naslovnikom.« Med prejemniki so bili tokrat – ob Slovenskih novicah – zdravstveni dom pa vrtec, nekaj osnovnih in srednjih šol ter dom upokojencev. Že res, da je dobro delati dobro; nemara pa še bolje včasih pomisliti, kaj sploh počnemo.

Prevara ni naredila škode – odpira pa vprašanje, kako in kaj podpisujejo uradne osebe. FOTO: Občina Kočevje
Prevara ni naredila škode – odpira pa vprašanje, kako in kaj podpisujejo uradne osebe. FOTO: Občina Kočevje

Potem ko so slovenski prejemniki, vključeni v verižno pismo – od občin prek šol in domov – ustvarili nov, uraden dopis svoje institucije, so jih podpisali naši župani, direktorji in ravnatelji. Potem so jih pošiljali naprej desetim (pretežno uradnim) ustanovam. Od župana Vladimirja Prebiliča iz Kočevja prek župana Igorja Ahačeviča v Dobrepolju do Tišine, kjer nam je župan Franc Horvat srčno zapisal: »Kdo pa ne bi želel pomagati uresničiti želje otroku, ki je zelo bolan.« Kaj prida materialne škode v današnjem svetu, kjer poštne znamke plačuje še malokdo, sicer ni bilo – razen nekaj dela, opravljenega v službenem času.

Luknjasto, a nikogar ni zmotilo

Manj dela bi bilo nemara po razmisleku, kako bo tisti hudo bolni otrok sploh prišel do vseh teh dopisov v slovenščini, posejanih po poštnih nabiralnikih po deželi. Pa še tistih madžarskih in nemških, v katerih so prav tako podpisi in štampiljke nekih drugih županov, ki od septembra lani podpisujejo pismo za Guinnessa in hudo bolnega otroka. Nikogar med vsemi prejemniki ni zmotilo, da ni navedena niti država, kaj šele bolnišnica, kjer leži nesrečni mali pacient v zadnjih izdihljajih. Ali kdo zbira vsa ta pisma za tega otroka, ni znano – je pa znano, da identična zgodba, ki se navezuje na avstrijsko univerzitetno kliniko Tulln, velja za klasično prevaro.

Želja po pomoči je srčna – a komu se v resnici pomaga? FOTO: Občina Tišina
Želja po pomoči je srčna – a komu se v resnici pomaga? FOTO: Občina Tišina

V tistem prvotnem pismu izpred dveh desetletij so tarnali, da na kliniki v spodnjeavstrijskem Tullnu leži sedemletnik z rakom. Njegova zadnja želja naj bi bila, da bi z najdaljšim verižnim pismom na svetu prišel v Guinnessovo knjigo rekordov. Od prejemnikov pa so zahtevali tudi, da o pošiljanju pisem obvestijo kliniko! Nič ni pomagalo, da so na kliniki od prvega dne zanikali, da obstaja tak primer: »Ta otrok ne obstaja!« Zaprosili so javnost, naj pisma ne razširja več, saj so imeli polne roke dela. »Univerzitetna klinika Tulln prejme tudi do sto pisem na dan,« so navedli.

Prevare z "bolniki" žal niso prav nič novega. FOTO: Matej Družnik
Prevare z "bolniki" žal niso prav nič novega. FOTO: Matej Družnik

Ena oseba se je po več ur ukvarjala z odgovarjanjem nanje in še po dveh desetletjih niso povsem presahnila. Očitno se je sodobna inačica brez klinike znašla tudi pri nas. Zelo malo verjetno je, da obstaja ta »hudo bolni otrok« iz slovenskega pisma, ki so ga podpisovale in širile tudi naše uradne osebe in institucije. Lahko bi bilo še slabše: »Dopisa učencem nismo posredovali,« so nam odgovorili z ene od prekmurskih osnovnih šol. Naslednjič pa bi veljalo lahkotnost podpisovanja in širjenja lažnih sporočil vendarle brzdati. Verjetno bi vsepovsod čas in delo lahko porabili koristneje. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije