Občinsko cesto odnaša dež

ZAGAJSKI VRH – V teh dneh številni prebivalci skrajnega severovzhoda države trepetajo v strahu za svoje premoženje, ki ga ogrožajo plazovi in voda. Med njimi je tudi petčlanska družina Žnidarič z Zagajskega Vrha v občini Gornja Radgona. Čeprav so vajeni vsega, saj je okoli 500 metrov dolga občinska cesta že več let ob vsakem malce večjem dežju neprevozna, so tokrat še posebno razočarani. Dokler je bil februarja in v začetku marca sneg še visok, večjih težav ni bilo, saj so ga odgovorni splužili in vožnja je bila dokaj normalna. Ko pa se je ogrelo in je sneg začel kopneti, je voda »na cesti naredila velikanske jarke in odnesla še tisto malo gramoza, ki je še ostal na tej kategorizirani občinski cesti,« pravijo. In če nimaš dovolj prakse, kot jo imajo domačini, boš iz njihove doline težko prišel do asfaltiranega dela cestišča, do ene največjih kmetij na tem območju, Tomažič, in potem naprej proti Gornji Radgoni ali Mariboru.

»Težave imamo tako rekoč vseskozi, še posebno v zadnjih letih, ko je en del ceste, zgoraj pri kapelici in mimo gospoda Tomažiča, asfaltirana. Tako vsak že malo večji dež, ko se voda steka po asfaltiranem delu brez odvodnjavanja proti dolini, uničuje vse pred seboj. Nam potem ne ostane drugega, kot da prosimo odgovorne na občini, naj kaj naredijo, saj pogosto sploh ne moremo od doma. Voda naredi takšne luknje in jarke, da se ne moremo peljati mimo. Ob tem ves gramoz, ki ga navozijo, odnese v dolino, običajno v bližnji gozd ali na njive. Res je, da občina, odkar je kakšnih pet let lastnica ceste, poskrbi, da se tu in tam pripelje gramoz, a tega že naslednji naliv odnese v dolino, na cesti pa ostanejo blato in jarki. In spet je isto, mi si uničujemo avtomobile, pogosto pa ceste, če ji sploh lahko tako rečemo, niti ne moremo prevoziti. Nedavno je k nam prišel vnukinjin fant, doma je s Koroške, in ker ni poznal ceste, je nasedel ter si povzročil za več sto evrov škode. Prišla je tudi policija in obljubili so, da bodo pritisnili na občino, naj kaj uredi, a žal od tega ni bilo nič,« je jezna Amalija Žnidarič, ki doda, da bi morali človeka v primeru bolezni nesti nekaj sto metrov, saj da reševalno vozilo ne bi moglo do njih.

Samo obljube

Najbolje bi bilo, pravi, če bi občinsko cesto asfaltirali in bi se zadeva uredila. »Prepričana sem, da bi bilo manj stroškov, kajti vedno znova voziti gramoz je dražje kot če bi enkrat asfaltirali ter uredili mulde. Kako v takem primeru ne bi bili razočarani, saj je jasno, da nas nihče ne jemlje resno. Včasih nas obišče član občinskega sveta radgonske občine iz naše krajevne skupnosti Branko Kocbek, nekaj malo fotografira in pozneje spet nič. Skratka, samo obljubljajo nam, naredijo pa nič,« je ogorčena sogovornica, ki z možem Stanislavom ter sinovi Miranom, Rajkom in Borisom čaka, kot pravi, na milost odgovornih na občini Gornja Radgona.

Župan Stanislav Rojko nam je povedal, da je podobnih cest v občini še veliko, a kljub temu poskušajo vsem pomagati. »Ko gre za nujne primere, odgovorna oseba v občinski upravi nemudoma obvesti komunalno službo, da zadevo uredi. In tako bi bilo gotovo tudi tokrat, a očitno na občino nihče ni sporočil o težavah. Strinjam se sicer, da bi bila najboljša rešitev asfaltiranje, toda trenutno za to preprosto ni sredstev, a to ne pomeni, da si ne bomo prizadevali za čim boljšo rešitev težav vseh občanov,« nam pove župan.