Obeta se pasja dajatev, a če se občine ne bodo strinjale, prispevka ne bo
Prilivi od nemškega lokalnega davka, ki ga morajo plačevati lastniki psov, so se v letu 2023 povzpeli na novo rekordno višino. Skupaj so znašali že okoli 421 milijonov evrov, kar je za 1,6 odstotka več kot leto prej, so sporočili iz nemškega statističnega urada.
Zamisel o uvedbi prispevka ni novost. Poznajo ga tudi nekatere druge evropske države.
Davek na pse (Hundesteuer) je v Nemčiji občinski, pri čemer vsaka občina posebej določi njegovo višino. Večinoma se giblje okoli 100 evrov na psa na leto, marsikje pa je njegova višina odvisna od števila psov v gospodinjstvu ali pasme. Po avstrijskih predpisih je treba psa prijaviti pristojni občinski upravi, višina pasjega davka pa je potem v pristojnosti posameznih zveznih dežel.
Zato tudi mnoge pri nas že dolgo gloda tovrstni davek. Na ministrstvu za finance so nam sicer še pred nekaj meseci zatrjevali, da nikakor ne razmišljajo o tem. »Na ministrstvu za finance ne načrtujemo sprememb zakonodaje na tem področju,« so nam pojasnili oktobra.
Odločale bodo občine
Potem pa je konec lanskega leta kot strela z jasnega udarila novica, da Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin že dobro leto snuje novelo zakona o zaščiti živali ter da je med predlaganimi novostmi prav ta, da bi lahko občine lastnikom psov, teh pa je pri nas okoli 270.000, enkrat na leto zaračunale prispevek za zagotavljanje oskrbe zapuščenih živali. Govorilo se je o 20 evrih, zavezanci za plačilo pa bi bili tisti lastniki psov, ki so vpisani v centralni register hišnih živali. Bi pa bili dajatve začasno oproščeni tisti lastniki, ki so psa posvojili iz zavetišča.
270.000 lastnikov psov je pri nas.
Na kmetijskem ministrstvu, ki ga vodi Mateja Čalušić, so v zvezi s poročanjem, da naj bi pri nas še letos uvedli nov davek na pse, poudarili, da je kot eden od možnih virov financiranja občin za oskrbo zapuščenih živali res predlagana tudi zamisel o občinskem oziroma lokalnem prispevku za pse. Pri čemer pa poudarjajo, da gre trenutno zgolj za zamisel, in ne za zakonski predlog.
»Morebitni prispevek bi namreč omogočil občinam, da bi sprejele akt, s katerim bi zagotovile dodatne vire financiranja skrbi za zapuščene živali, za zagotavljanje in vzdrževanje infrastrukture za pse (kot so pasji parki, koši za iztrebke …) in za sofinanciranje izvajanja kastracij in sterilizacij. Končna odločitev o uvedbi tega prispevka pa bo izključno v pristojnosti posameznih občin,« so dodali.
Izhodišča so na ministrstvu na decembrskem sestanku sicer že predstavili različnim deležnikom in združenjem občin ter jim pojasnili, da je ta prispevek ena od možnosti za pridobitev občinskih sredstev. Če pa se občine s tem ne bodo strinjale, potem občinskega prispevka za pse ne bo!
Podobna dajatev je bila predvidena sicer že ob spreminjanju zakona o zaščiti živali leta 2012, a so jo med obravnavo v državnem zboru umaknili. »Zamisel o uvedbi prispevka za pse torej ni novost. Poznajo ga tudi nekatere druge evropske države. V slovenskem zakonu o zaščiti živali pa bi šlo samo za pravno podlago, ki bi občinam omogočila sprejetje takega ukrepa, če bi ga ocenile za ustreznega,« so še dodali na kmetijskem ministrstvu. Ker pa na konkretna vprašanja o morebitnem občinskem davku na pse še ne morejo dati odgovorov, tudi ni znano, ali res držijo informacije, da naj bi predvideni znesek znašal 20 evrov na leto za psa.
Ni še znano, ali res držijo informacije, da naj bi predvideni znesek znašal 20 evrov na leto na psa.
Diskriminacija lastnikov psov
»Če bi vsak lastnik plačal letni prispevek v višini 20 evrov, bi to pomenilo skoraj 5,5 milijona evrov dodatnih sredstev za državno blagajno,« je dejal Hari Arčon, predsednik Kinološke zveze Slovenije, ki se s takšnim prispevkom ne strinja. »Ta davek bo resda razbremenil proračune lokalnih skupnosti, stroške delovanja zavetišč pa obesil na pleča 270.000 lastnikov psov, ki tako ali drugače že prispevajo v proračun države.«
Po veljavnem zakonu o zaščiti živali je zagotovitev zavetišča lokalna zadeva javnega pomena. Na vsakih 800 registriranih psov v občini mora biti zagotovljeno eno mesto v zavetišču, zapuščeno žival pa namestijo v zavetišče na območju občine, kjer so jo našli, oziroma v tisto, ki zanjo izvaja javno službo oskrbe zapuščenih živali. Po podatkih uprave 56 občin ali dobra četrtina vseh ni imela pogodbe za oskrbo zapuščenih živali z nobenim zavetiščem.
V Sloveniji je zavetišč trenutno 16. V proračunskem letu 2022 jim je Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin za oskrbo živali izplačala 328.775 evrov, v proračunskem letu 2023 1,51 milijona evrov, lani pa že približno 1,75 milijona evrov.
Skrb, ki presega občinske meje
Tudi na Mestni občini Maribor so seznanjeni s tem, da na MKGP pripravljajo predlog novele zakona o zaščiti živali. »Ker še ni dokončan oziroma še ni v celoti pripravljen, posamezna določila pa še niso dorečena, ne želimo prejudicirati glede prispevka za zagotavljanje oskrbe zapuščenih živali v občini, preveč neznank je še. Ne nazadnje je tudi ministrstvo na svojih družbenih omrežjih poudarilo, da gre zaenkrat zgolj za zamisel za razpravo, in ne za zakonski predlog. Sicer pa si občina že več let prizadeva, da odgovornost za financiranje obvezne javne službe oskrbe zapuščenih živali v celoti prevzame državni proračun. Menimo, da gre pri skrbi za zapuščene živali za nalogo, ki v svojem bistvu presega občinske meje in bi bolj sodila na pokrajinsko oziroma državno raven. Novi predlagani določbi spremembe načina financiranja stroškov zapuščenih živali pa nasprotujemo, saj dodatno obremenjuje občinske proračune. Že nekatere sedanje določbe so v ustavni presoji in ocenjujemo, da tudi nov predlog, v predlagani obliki, potrebuje oceno ustavnosti v delu, kjer prenaša stroške dolgotrajne oskrbe na zavetišča. Nujno je, da vsaj stroške dolgotrajne oskrbe živali v celoti prevzame država, in ne le v 20-odstotnem deležu,« so nam sporočili z MOM.
