Obiskal vse naše koče in se naučil slovensko

Hrvaškega planinca Tomislava Majnarića - Gileta iz Delnic v Gorskem kotarju poznajo mnogi slovenski in hrvaški ljubitelji gora. Že šest let namreč kar zapored osvaja naziv najboljšega pohodnika Slovenije po izboru Športnega društva BAM.Bi iz Šenčurja.

Konec leta 2023 pa je zaključil še večji podvig: obiskal je vseh 177 planinskih koč, bivakov in zavetišč, ki jih upravljajo slovenska planinska društva. Podjetniku, ki ima svojo spletno trgovino, je to uspelo v sedmih letih.

Gile obožuje slovenske planine. FOTO: osebni arhiv

V Dnevniku po planinskih kočah Slovenije je zbral vse žige. FOTO: osebni arhiv

»Potreboval sem veliko časa in denarja, a mi ni žal. Zame je bil to velik izziv in zelo sem ponosen, da mi je uspelo. Na prvi pogled se morda ne sliši nič posebnega, a zame, ki sem iz Delnic, že sama pot do Ljubljane pomeni 200 kilometrov v obe smeri, nato pa še dodatna razdalja do izhodišča in od tam do koče. Do nekaterih se da priti z avtom, do najlepših pa se včasih hodi ves dan. Sem član treh planinskih društev, eno od njih je iz Slovenije, in sicer PD Kočevje, zato imam pri spanju 50 odstotkov popusta. A vseeno me eno prenočevanje stane od 15 do 30 evrov,« dobre volje pripoveduje v res izborni slovenščini, ki se je je naučil med obiskovanjem naših gora.

Na Gileta so zelo ponosni tudi v njegovi domovini in v medijih ne pozabijo poudariti, kako je Hrvat vsako leto najboljši slovenski planinec in da se z njim ne morejo primerjati niti Slovenci. Nekateri so celo zapisali, da Slovenci zaradi tega kar pihamo od ljubosumja. A hrvaški ljubitelj slovenskih gora je že pred leti za Slovenske novice povedal, da sam nikoli ni pomislil na kaj takega, da ima hribe preprosto rad in da tam zanj meje ne obstajajo.

Po 30 letih je zbral pogum in šel na Triglav. FOTO: osebni arhiv

Planina, krave, cviček

V naših hribih z ljudmi nima prav nobene slabe izkušnje. »Ko se pogovarjajo z mano in slišijo, kako govorim slovensko, so presenečeni in navdušeni nad mano, jaz pa nad njimi. Slovenci ste zelo gostoljubni, in ko povem, da prihajam iz Delnic, me pogosto pogostijo s hrano in pijačo in povedo, da živi v Sloveniji ogromno ljudi iz nekdanje Jugoslavije, ki se vse do penzije ne naučijo toliko slovensko kot jaz, ki sem tujec. Med mojimi najlepšimi in nepozabnimi doživetji so prav srečanja z ljudmi, domačini. Nekoč je bilo v planinski koči pod Storžičem vse zasedeno. Oskrbnik nas je usmeril na sosednjo planino Mala Poljana, kjer je lovska koča, in tam smo lahko prespali z oskrbnikom v istem prostoru. Eden od gostov nam je ponudil dolenjski cviček, sam pa ga ni pil. Vprašali smo ga, zakaj ga sploh nosi s sabo, in je rekel, da zato, če sreča koga, ki ga ima rad. Res smo se imeli lepo, planina, krave, cviček, dobri ljudje, kaj bi bilo lahko lepšega,« se smeje Tomislav.

V Dnevniku po planinskih kočah Slovenije je zbral vse žige. FOTO: osebni arhiv

Je pa med osvajanjem slovenskih gora Hrvat doživel tudi nekaj vremenskih nevšečnosti. Tako je zaradi nevihte, ki ga je leta 1996 zajela med potjo na Triglav, potem dolgo okleval, preden se je znova podal na očaka.

»Bili smo še najstniki in neizkušeni. Med potjo proti Staničevemu domu se je naenkrat nad nas spustila tema in strele so sekale okoli nas tako, da sem mislil, da je konec z nami. Dve uri je trajalo in takrat sem se že poslavljal od življenja. Hvala bogu, da nas je takrat zaščitil in da smo preživeli. Potem mi 30 let ni prišlo na misel, da bi ponovno poskusil, pred tremi leti pa sem se le odločil in premagal strah ter v lepem vremenu prišel na vrh,« pripoveduje.

Od mame se je že poslovil

Drugič se mu je podobno zgodilo pred leti na Storžiču. Čeprav so pozorno spremljali vremensko napoved, jih je dobila nepričakovana nevihta. Bili so na grebenu in nikamor se niso mogli skriti. Tako hudo je treskalo okoli njih, da je hitro posnel poslovilni video za mamo in nato ugasnil telefon. Če bi ga zadelo, je hotel povedati mami, da jo ima rad.

Po sedmih letih je njegov Dnevnik planinskih koč Slovenije že tako zlizan, da je čas, da se ga postavi na častno mesto. »Slovenija je samostojna že več kot 30 let in izziv, da so v tej modri knjižici nabrali vse žige, je uspel le 10 tujcem. Ponosen sem, da sem med njimi tudi jaz,« se za konec pohvali in napove, da že razmišlja o prihodnjih izzivih.

Še prej pa bo dokončal še enega, za katerega mu je kar nerodno povedati, da ga opravlja že 30 let. Gre za znamenito transverzalo – Slovensko planinsko pot –, v kateri mu manjka le še Škrlatica.