Obnovil je partizanski grobnici

Spominski plošči na stari osnovni šoli na Štjaku, posvečeni boju primorskih žena, ki so se v tej vasici zbrale 2. februarja 1944 na prvi pokrajinski konferenci, in zborovanju mladine od 29. februarja do 1. marca istega leta na prvi pokrajinski konferenci Zveze socialistične mladine, sta bili v zelo slabem stanju. Na pobudo predsednika sežanske borčevske organizacije Bojana Pahorja ju je obnovil interpretator kulturne dediščine Srečko Rože iz Prelož pri Lokvi, ki se je v teh dneh večkrat zadrževal na Vrheh, kot domačini imenujejo gričevnato planoto, ki se dviga iznad struge reke Raše in potoka Branica ter predstavlja naravno mejo med Krasom in Vipavsko dolino.

Na zgornji plošči, ki so jo dale izdelati primorske žene leta 1954, je obnovil 99 črk in številk ter zvezdo, na spodnji, ki jo je postavila Občinska konferenca ZSMS maja 1979, pa 93 črk in številk.

Zapirali so jih in mučili

»Ko sta bili tabli očiščeni nesnage, prahu in stare barve črk, sem ju prevlekel z osnovno in drugim posebnim slojem barv, odpornih proti vremenskim vplivom. Dodal sem še končni brezbarvni mat silikonski prozorni premaz za zaščito kamna. Po opravljenem delu na stari vaški osnovni šoli, ki so jo leta 1941 zgradili slovenski delavci po navodilih Italijanov in v kateri sta kasneje delovali tovarni Cimos in Utok, sem se odpravil na bližnje pokopališče, kjer sem restavriral prekrasno grobnico z 965 vklesanimi črkami in številkami ter obnovil manjši grob padlega partizana Maria Sluge,« pripoveduje Rože.

Grobnica je iz lepega, vendar slabo obstojnega belega marmorja, ki ga je korozija precej načela, napisi na plošči so postali skoraj nerazpoznavni. Rože je očistil kamnito ploščo in ob njej kamniti blok z verzi kraškega pesnika Cirila Zlobca: »Vi, ki po njej ste hrepeneli, življenje zanjo žrtvovali. 1941–45. Hvaležna domovina.«

»Zanimivost te grobnice je tudi v tem, da so tu poleg domačih padlih partizanov s Štjaka in celotnih Vrhov pokopani tudi partizani z Dolenjske ter Trsta z okolico, ki so svoja življenja dali v bojih proti okupatorju. Vsi so padli v letih 1943 in 1944 zaradi goreče želje po svobodi in nepoznavanja nemške taktike, predvsem policijskih enot SS, ki so bile specializirane za lov na partizane, njihove obveščevalce in kurirje. Od domačinov so z raznimi pritiski, zapori in mučenji izsilili, da so izdali svoje ljudi. Le redki Primorci so se specializirali v italijanski vojski in dosegli oficirske čine. Veliko je bilo takih, ki so bili vojaki ter z vojaškimi in nižjimi oficirkami oznakami oziroma usposobljenostjo. Ogromno Primorcev je bilo za časa Italije poslanih na afriško bojišče, kjer so okusili drugačen način bojevanja kot na Krasu.«

Neznani junaki

Na pokopališču v Senožečah

Rože bo v naslednjih dneh na pobudo podpredsednice borčevske organizacije Slovenije in nekdanje obrambne ministrice dr. Ljubice Jelušič obnovil spomenik kurirski postaji na Ocinci, kjer ob sežanskem občinskem prazniku 28. avgusta poteka borčevsko zborovanje. Čaka ga tudi obnova osem metrov visokega spomenika NOB v Gorjanskem, ki so ga sponzorirali slovenski zdomci iz Argentine, ter spomenika v Dovcah med Branikom in Komnom. V Koprivi in Skopem bo restavriral nabožne spomenike.