Obnovil Ljubljano in prevajal basni
Prenovljena Vila Zlatica v ljubljanski Rožni dolini je družinsko domovanje enega najpomembnejših županov, kar jih je mesto Ljubljana imelo v vsej svoji zgodovini. Celostno prenovo je vodila Mestna občina Ljubljana, novi prostor dediščinske ponudbe pa ponuja vpogled v Hribarjevo življenjsko zapuščino. Tukaj ima svoj novi sedež tudi Mednarodna ustanova – Forum slovanskih kultur. Vila je za javnost odprta od torka do nedelje, ko so obiskovalci vabljeni na vodene oglede.
Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML), pravi, da je pomen župana Hribarja, ki je začel prenovo popotresne Ljubljane in se je kot svobodomiselni liberalec z velikimi črkami zapisal v gene našega mesta, neizmerljiv: »Hribar je bil človek, ki je imel izjemen posluh za razvoj in tehnološki napredek. Pomenljiva je njegova izjava: 'Dvajseto stoletje bo stoletje elektrike.' Z vodilom napredka je v času svojega županovanja širil razvoj Ljubljane v vseh smereh. Poleg njegove materializirane zapuščine pa ne smemo spregledati njegove duhovne in kulturne veličine. Med drugim je v slovenščino prevedel La Fontainove basni, bil je začetnik zbirke umetniških del mestne občine, zbirka naših impresionistov je osnova zbirk v Mestnem muzeju in Narodni galeriji. Bil je neutrudni zagovornik Zedinjene Slovenije in združitve južnih Slovanov v skupno državo.«
Napeljal prvi vodovod
Ivan Hribar (1851–1941) si je strmo politično pot utrl kot delaven ljubljanski mestni svetnik v letih 1882–1906 in predvsem kot vztrajen zagovornik napredka, poudarjajo v MGML: »Za svoje aktivnosti pri zgraditvi prvega ljubljanskega vodovoda je prejel naziv častnega meščana Ljubljane. Po potresu leta 1895 je kot župan (1896–1910) iz Ljubljane – dolge vasi – napravil sodobno mesto: uredil je delovanje mesta, na osnovi prvega urbanističnega načrta posodobil urbano infrastrukturo, table ljubljanskih ulic in trgov je opremil z vidnejšimi slovenskimi napisi, v času njegovega županovanja je Ljubljana dobila dva pomembna nova javna spomenika (Prešernu in Trubarju), uredil je kanalizacijo, odvoz smeti, ustanovil več šol, elektrarno, mestno hranilnico, tržnico in še bi lahko naštevali.«
Bil je zgled človeka, ki se ni postavljal z diplomami o doseženem znanju, ampak z znanjem samim, in slednje je daleč presegalo njegovo formalno izobrazbo. Z izjemno delavnostjo, s sodelovanjem s strokovnjaki z različnih področij in z jasno vizijo se je povzpel tudi do položaja veleposlanika Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Pragi (1919–1921), kraljevega pokrajinskega namestnika za Slovenijo (1921–1923) in senatorja Kraljevine Jugoslavije (1932–1938). Neomajno je bil predan slovenski narodni ideji.
Hišo je podarila državi
V politiki in gospodarstvu je sledil svoji viziji, če je le koristila slovenskemu narodu. Njegovo delovanje je slonelo na prepričanju, da se bomo Slovenci z lastnim kapitalom lažje borili za neodvisnost, zato se je zavzemal za krepitev gospodarstva, ustanavljal je banke in zavarovalnice, boril se je za slovensko univerzo (februarja 1941 je bil odlikovan s častnim doktoratom Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani), slovensko akademijo znanosti, slovensko gledališče in druge narodne institucije. Ob vsem tem je bil tudi novinar, časopisni urednik, pesnik in pisatelj, njegovi sodobniki, sodelavci ali prijatelji, pa so bili med drugimi Ivan Tavčar, dr. Janez Bleiweis, Janez Trdina, Ignacij Borštnik, Josip Jurčič, Alojz Gradnik, Simon Gregorčič, Anton Aškerc, Josip Stritar, Jože Plečnik, Rihard Jakopič in Maks Fabiani.
Hribarjeva hčerka dr. Zlatica Hribar (1913−2000) je vse svoje življenje skrbela za to, da se je ohranjal spomin na njenega očeta. Večino družinske dediščine je podarila Mestnemu muzeju Ljubljana, vilo pa slovenski državi. Aprila 2010 je vlada prenesla lastništvo Vile Zlatica na Mestno občino Ljubljana, ta jo je dala v upravljanje Muzeju in galerijam mesta Ljubljana z zavedanjem, da so za izvedbo prenove potrebni še številne priprave in postopki.
Bil je neutruden zagovornik Zedinjene Slovenije in združitve južnih Slovanov v skupno državo.
Vila Zlatica je bila do leta 2000 in smrti njene zadnje lastnice dr. Hribarjeve ves čas naseljena in vsaj minimalno vzdrževana. Kar dela Vilo Zlatica izjemno in edinstveno, je njena avtentičnost in popolna ohranjenost, saj večjih posegov v preteklosti ni bila deležna. Danes so tako ohranjeni stavbno pohištvo in vsi leseni elementi, parket, lončene peči, teraco, kovinski elementi in stenske poslikave.
