Obregovali so se ob njunih 38 let razlike

V 89. letu starosti je umrl znameniti kipar Janez Pirnat. Ljubljančanom je zagotovo najbolj poznan njegov spomenik partizanskim generalom in Francu Rozmanu - Stanetu. Zanj so bile zelo značilne še posebno kamnite plastike, bil pa je tudi izjemen risar in grafik.

Zadnje desetletje življenja je preživel na Braču, v vasici Postira, družno z 38 let mlajšo ženo, prav tako kiparko Sandro Nejašmić Pirnat. Tudi on je svojemu priimku dodal še ženinega, z njo je skoval čudovito ljubezensko pripoved, ki je še enkrat dokazala, da je ljubezen močnejša od vsakega stereotipa.

Srečanje na simpoziju

Janez Pirnat se je leta 1932 rodil slovitemu kiparju in slikarju Nikolaju Pirnatu ter pisateljici Nadi Kraigher, prvi zakon (in otroke) pa je imel s televizijsko režiserko in realizatorko Mišo Pirnat. Ta je umrla pred dobrimi desetimi leti, Pirnat pa se je s svojo drugo ženo Sandro poročil leta 2011; po poročilih družabnih kronistov kar na dveh obredih – poletnem v Dubrovniku in decembrskem na ljubljanskem magistratu. Pirnat je svojo drugo družico vselej opisoval kot »prekrasno, nadarjeno, temeljito, zlatih rok«.


Nenadoma sta se namreč našli povsem sorodni duši. Janez, človek v zlatih letih, jo je spoznal na Otočcu, nekje na pol poti med Sandrinim Bračem in njegovo Ljubljano. Bil je to mednarodni simpozij kiparjev, ne njej ne njemu pa se menda sprva sploh ni ljubilo tja. Pa sta se le odpravila, ne vedoč, da ju bo tam pričakal usodni trenutek. »Sicer sem imela že od prej Janezovo monografijo in bila očarana nad njegovimi deli,« je nekoč pripovedovala Sandra Nejašmić Pirnat. »Spomnim se, zraven so bile seveda še fotografije, na katerih je bil Janez v mlajših letih, da se mi sploh ni zdel tako privlačen. Potem pa sem ga spoznala na odprtju: bil je to človek s slogom. Dobili smo nalogo in morali upodobiti neko zgodovinsko osebnost. Takoj smo začeli delo, le Janez ne. Šele po dveh ali treh dneh se je prikazal, potem pa v eni potezi napravil maestralno skico. Fantastično, bila sem očarana! Začela sva se družiti, bila sva celo toliko skupaj, da so naju morali iskati, skrbelo jih je, kje sva, kje se vendar potepava, sva se nemara izgubila?! Končno sva si izmenjala telefonski številki in že kmalu me je poklical. Bila sem v devetih nebesih: vem, sama ga ne bi nikdar, zavedam pa se tudi, kako močno bi trpela in kako nenehno bi razmišljala o njem.«

Z njim bi šla na Luno

Leta 2011 sta se, kot rečeno, poročila, najprej junija v cerkvi sv. Vlaha v Dubrovniku, decembra pa še civilno v Ljubljani. Sandri je prstan nataknil šarmanten intelektualec, kipar svetovnega slovesa. Čeprav se je, kot je priznala, sprva spopadala s kar nekaj predsodki, ni si namreč predstavljala, da bi kdaj živela ne z vdovcem, kaj šele s kiparjem, pa je že kmalu spoznala, da so predsodki v bistvu kar nekaj.


»Ko zaplameni ljubezen, namreč ni krmarja, ki bi mu še uspelo spremeniti smer potovanja, življenjskega popotovanja,« je ugotavljala, kot tudi da je imeti za moža kiparja še toliko večja prednost. »V ustvarjanju sva si zelo različna, vendar pa vsako jutro zajtrkujeva, se pogovarjava, in Janez me že, ko prvič močneje posveti sonce, na najlepši možni način usmerja, priporoča, svetuje. Čeprav je bila njegova želja, da se preseli k njej na Brač, pa bi šla Sandra z njim živet tudi na Luno, je dejala, če bi le on tako želel.

Živela sta le zase

Svoje najlepše, po svoje pa tudi poslednje dni, ki jih je ujela tudi splitska novinarka Lenka Gospodnetić, je doživljal, ko je v ateljeju iz adaptirane štale ustvarjal s Sandro. »Umetnost je najino življenje in je najin vsakdanji kruh.« Pa ga je samo ljubeče pogledala: »Resnično ne živiva za druge, samo zase.« In nadaljevala: »Ne zanimajo naju govorice ne predsodki.« Skoraj štirideset let razlike med njima je bila vendarle slastna kost, ki si jo je marsikdo privoščil. »Pomembno je, da naju je moja številna družina sprejela, še posebno mama. Za vse druge mi res ni mar: namesto po lokalnih kafičih pijeva kavo veliko raje v kakšnem izmed mirnejših hotelov, če že nisva na poti.« Prej sta veliko bolj redno odhajala v Ljubljano. Ali pa na razstave po velikih evropskih mestih, nazadnje sta to počela neprimerno manj.


Janez, ki je ustvaril več kot 2000 kamnitih skulptur, je vse življenje iskal in ljubil kamen. Zato nazadnje ni natančno vedel, ko ga je novinarka spodbodla, koga ljubi bolj, Sandro ali kamen. Menda je za takšnega intelektualca presenetljivo dolgo razmišljal, potem pa kar malo nejevoljno izstrelil: »Oh, saj to je nemogoče primerjati!«

Tedaj je še zadnjič pogledal svojo muzo in se znašel: »Veste, moč obeh ljubezni je povsem enaka …« Ter naposled zaprl knjigo o življenju vrhunskega kiparja, intelektualca ter Sandrinega najpopolnejšega sopotnika, ki je tiste dni prebiral tudi o Nikoli Tesli, ta pa je dejal: »Smrt ne obstaja. Vse se pretvarja nazaj v svetlobo.«