Obubožani učitelj nima za hrano

Štajerec Božidar Rozman, ki ga številni poznajo kot Darka, je izobražen, delal je kot učitelj, a sta mu zdravje in sreča že zgodaj obrnila hrbet in je danes skoraj na beraški palici. Že nekaj ur po rojstvu so namreč zdravniki pri njem ugotovili simptome epilepsije, napadi so se le še stopnjevali in mu, ne samo v otroštvu in mladosti, oteževali normalno življenje.

Hotel je postati knjižničar

57-letnik se je rodil na Teznem, tu je odraščal ob mami samohranilki Emi in sestri – ta si je nato ustvarila družino v Rušah – in tu še zdaj životari. Po končani Osnovni šoli Martina Konšaka je končal pedagoško gimnazijo – jezikovno-družboslovno smer. »Ker imam rad knjige, sem hotel postati knjižničar. Na pedagoški akademiji sem študiral slovenščino in nemščino in leta 1987 pri profesorici Alenki Glaser z desetko diplomiral iz moderne slovenske književnosti Ikarovo perje Vladimirja Gajška. Potem sem pisal prošnje za delo v knjižnici, vendar brez uspeha, zato sem se zaposlil kot učitelj slovenskega in nemškega jezika. Kar dobro je šlo vse do prihoda v Struge na Dolenjskem, kjer ni bilo reda in miru, saj so me celo učenci fizično napadali, ter sem dobival epileptične napade po šestkrat do sedemkrat na dan. Zatem sem zaradi silobrana dobil odpoved,« pojasnjuje Rozman, ki je vmes delal tudi na šolah na Hajdini in v Sladkem Vrhu. Tam je poučeval slovenščino, a le občasno, običajno je nadomeščal porodniške ali daljše bolniške odsotnosti.



Dolgo je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje, tam mu niso izpolnili njegove velike želje, da bi delal kot knjižničar, nazadnje pa so ga zaradi epilepsije leta 1991 invalidsko upokojili. Pokojnina je bila mizerna, težko je bilo preživeti. V tistem času se je veliko selil. Leta 2005 je na mamino nagovarjanje šel živet v Socialno-varstveni zavod Hrastovec. »Mama je dejala, da mi bo tam lepo, in moram priznati, da imam na SVZ Hrastovec lepe spomine, saj sem tam med drugim obiskoval tečaj radiestezije in bioenergije pri Zdenku Pogačniku. Tam sem tudi spoznal bodočo ženo. To je bila prva poroka v zavodu in za vse so oni poskrbeli,« se spominja Rozman, ki se je po materini smrti leta 2014 z ženo preselil v rojstno hišo. To je podedoval skupaj s sestro in bi jo bilo treba temeljito prenoviti, a denarja za to ni bilo.

Piše pesmi

Prav zaradi finančne stiske se je ženi stanje spet poslabšalo in morala je nazaj v Zavod Hrastovec. Božidar je s svojimi ljubljenčki sam doma, a ne počiva: »S tako majhno pokojnino dejansko lahko samo životarim. Ker pa sem od malega rad pisal, sem v samozaložbi izdal pesniško zbirko Prah molčanja, slap besed in jo prodajal v Gosposki ulici v Mariboru. Do zdaj sem sicer izdal sedem pesniških zbirk, naklade sicer niso bile velike, razmišljam tudi, da bi napisal avtobiografski roman in prevedel svoje pesmi. Nekaj sem že prevajal in kar dobro mi gre.« Nazadnje je prejel 359,77 evra pokojnine, kar se mu ne zdi pravično. Prepričan je, da ni sam kriv, ker so ga morali invalidsko upokojiti zgolj z nekaj leti delovne dobe. Kot pravi, pozna ljudi, ki vse življenje niso nič delali, pa dobivajo bistveno višjo socialno podporo.



»Težko mi je, da moram prositi za pomoč, a žal drugače ne gre. Močno sem že v zaostanku s plačevanjem položnic, grozijo mi različni odklopi. Ker vračam posojilo, ki sem ga najel za nujen nakup pralnega stroja, hladilnika in še nekaj opreme, ne morem plačevati režijskih stroškov, dietne prehrane, saj sem hud sladkorni bolnik in imam ob epilepsiji še nekaj kroničnih bolezni, pa si sploh ne morem privoščiti. Če bi mi uspelo pokriti kredit, ki znaša okoli 2500 evrov, ter poplačati zaostale stroške, bi mogoče bilo nekoliko lažje za sproti, čeprav pokojnina komajda pokrije prehrano zame ter za moje prijatelje, psičko Džesiko, mačko Muco in papagaja Kokija. Da ne govorim o tem, da bi moral prenoviti hišo, od strehe do fasade in toplotne izolacije, zamenjati bi moral stavbno pohištvo,« žalostno razlaga Božidar, hvaležen svojemu nekdanjemu profesorju na pedagoški fakulteti v Mariboru Janezu Pastarju, ki mu občasno prinese kakšna darila in tako nekoliko olajša vsakodnevno preživetje.