Oče izdeluje nože, sin pa puške

Kamni k pod Krimom, miren in prijeten kraj na robu Ljubljanskega barja, je v zadnjih desetletjih postal eno od središč slovenskega puškarstva. Pred dobrega pol stoletja se je s to dejavnostjo začel ukvarjati Milan Šteh, njegovo delo pa nadaljuje sin Klemen.

Jabolko tokrat ni padlo daleč od drevesa. »Obiskoval sem srednjo tehniško šolo, ker takrat, ko sem se odločil za puškarski poklic, ni bilo več ustrezne šole v Sloveniji,« pove Klemen. »Že pred tem sem očetu pomagal pri raznih opravilih, tako da me je puškarski poklic že v zgodnjih letih zaznamoval in mi dobesedno prirasel k srcu. Delavnica je bila lepo vpeljana in tako sem jo leta 2001, ko se je oče upokojil, z veseljem prevzel.«

Puškarjev v Sloveniji ni prav veliko. »To je dejavnost, ki je v zatonu,« priznava Šteh mlajši. »Še pred leti so hodili fantje na šolanje v Borovlje na avstrijsko Koroško, vendar so redki, ki so potem nadaljevali to delo. Če so že odprli puškarsko dejavnost, pa prav dolgo niso vztrajali. Kmalu so spoznali, da je puškarski kruh lahko tudi bolj črn in da tudi obogateli ne bodo. Mnogi so se preusmerili v popolnoma druge vode. Na prste ene roke bi lahko preštel svoje vrstnike, ki se še ukvarjajo s tem. Izdelovalcev lovskega in športnega strelskega orožja pri nas ni veliko, morda smo trije ali štirje. Poleg tega se v Puškarstvu Šteh ukvarjamo tudi z restavriranjem orožja in s servisiranjem.«

Izdelava puške je precej zahtevno delo. »Pri nas ne poznamo serijske proizvodnje orožja, saj gre za izključno unikatno izdelavo pušk,« pojasni Klemen. »Vsaka je izdelana po meri oziroma željah naročnika. Dobro je, da kupec, ki pride k nam, ve, kaj želi, in kakšne so njegove potrebe. Vzamemo mero za kopito, kupec si izbere dolžino cevi, nato izbere sistem, ki je srce puške, vizure, montažne elemente in optiko. Postopek je povsem enak tudi pri puškah za športno streljanje.«

Ko s Klemenom Štehom govorimo o izdelavi puške, ugotovimo, da pri tem delu sodeluje več strokovnjakov. Obdelujejo les in kovino, prisotni so optični elementi, na primer daljnogled. »Začne se vedno z neko zamislijo in željami naročnika,« pove mladi puškar.

»Ko se lotimo dela, vemo, da bomo potrebovali od štiri do pet mesecev, da bo puška gotova. Cevi dobimo pri priznanem nemškem proizvajalcu, kjer naročimo ustrezno dolžino in obliko. Sistem, ki je osrednji del puške, imamo vedno na voljo v delavnici, nato pa pride na vrsto še kopito, ki je izjemno zahtevno. Kopitar naredi kopito po meri, med sodelavci v nastajanju puške pa naj omenim še graverje, ki poskrbijo za okraske v zlatu oziroma srebru. Ko puško sestavimo, pride na vrsto še testiranje, potem gre vse skupaj h kopitarju, ki izdela surovo kopito, nato vse skupaj pregleda bodoči lastnik. Če je vse v redu, se vse skupaj razdre. Leseni del gre spet h kopitarju, mi vzamemo v delo železni del in poskrbimo za končno zaščito. Potem pride vse skupaj spet v našo delavnico, kjer vse dele sestavimo, in puška je bolj ali manj gotova. Dodamo še montažne elemente in optiko, kakršno si ljudje zaželijo. Večino del seveda opravimo v naši delavnici, tudi zaključno delo pri izdelavi kopita, tako da imamo z lesom še veliko dela.«

Kaj pa puške za športno streljanje? »Postopek je podoben pri izdelavi puške za športne strelce,« odgovarja Klemen Šteh. »Osnovnemu sistemu dodamo puškino cev, kopito in zaščito z vso dodelavo. Pri teh puškah je večina stvari že narejenih, torej gre bolj ali manj le za pravilno sestavo vseh elementov orožja. Ko to opravimo, pride na vrsto še zaščita z zelo tankim slojem keramične barve, ki si jo izbere kupec, na primer črno, zeleno, morda puščavsko barvo.«

Ves čas pogovora puškar uporablja besedo sistem, ki je, kot pravi mladi Šteh, srce vsake puške: »To je pravzaprav zaklep in zaklepišče, torej sta to elementa, na katera je pritrjena cev, in brez tega dela seveda ne bi bilo puške, na vse skupaj pa pride nato še kopito.« Lovci so pogosti obiskovalci Štehove puškarske delavnice v Kamniku pod Krimom. »Še pred desetimi leti so k nam v glavnem prihajali lovci, v zadnjih letih pa je vse več tudi športnih strelcev,« pojasni Klemen. »Imamo tudi uradni servis za določene vrste nemških pištol, ki jih uporabljajo športni strelci, nekaj uporabnikov je tudi v raznih varnostnih službah, delamo pa še za nekatere državne institucije, na primer za ministrstvo za notranje zadeve.«



Začetnik Puškarstva Šteh, oče Milan, še priskoči na pomoč sinu Klemenu, saj ob morebitnem problemu ali zadregi stakneta glavi ter poskušata s svojim znanjem in strokovnostjo zagato rešiti. »Zdaj se oče Milan posveča izdelavi lovskih nožev, kar ga je že od nekdaj veselilo,« pove sin Klemen. »Sem in tja se še loti restavriranja kakšne stare puške, s tem pa me precej razbremeni pri mojem rednem delu. Ljudje imajo lepe kose in zbirke lovskega orožja, veliko tega se z dediščinami prenaša iz roda v rod. Ko jih zob časa načne, jih je treba na ustrezen način restavrirati.«