Oče zverinic iz Rezije bi bil stoletnik

Ljubljana – Etnolog, akademik Milko Matičetov je preživel 95 izjemno delovnih let, jutri, 10. septembra, je stoletnica njegova rojstva, rodil se je namreč 10. 9. 1919, umrl 5. 12. 2014. Njegovo delo ga bo ohranjalo živega še daleč v prihodnost. Le redkim znanstvenikom je namreč tako kot njemu uspelo vstopiti v domišljijski in predstavni svet treh, štirih rodov najmlajših poslušalcev in bralcev, ki so bolj zlahka kot odrasli razumeli vse, kar so jim v arhaični rezijanščini pripovedovali živalski junaki s človeškimi lastnostmi, ki jih je oživil.

Le kdo danes v srednjih ali nekoliko poznejših letih lahko reče, da se ga niso dotaknile Zverinice iz Rezije, ki že skoraj pol stoletja igrajo svoje večne zgodbe o pameti in nespameti, zvitosti in zabitosti! V beležnico Milka Matičetovega so se začele seliti že pred vojno, ko je fašizem strogo prepovedoval uporabo slovenščine, in nato spet v 50. prejšnjega stoletja, letih, ko niti pri nas marsikdo ni vedel, da tudi onkraj Nadiže in Kolovrata živijo ljudje, ki govorijo podoben jezik kot prebivalci našega Posočja.

Preden je zaslužni zbiralec pripovednega izročila po dedu Matiju Zegi, ki so ga v vasi klicali Matiče, prevzel vzdevek, po katerem je postal znamenit, je bil leta 1919 v krstno knjigo v Koprivi na Krasu vpisan kot Milko Ukmar. To ime je zapisano tudi v starejših dokumentih iz časov medvojnega študija filologije v Padovi. Italijani so ga mobilizirali, po njihovi kapitulaciji pa je s prekomorci prišel v Slovenijo in postal kustos v Slovenskem etnografskem muzeju.

Raje na terenu kot v kabinetu

Tako kot sta se nemška brata Grimm v kulturno dediščino človeštva veliko bolj kot jezikoslovca zapisala z zbiranjem in prirejanjem še živega pravljičnega izročila, je tudi Milko Matičetov – ob več kot sto jezikoslovnih razpravah in člankih – neločljivo povezan predvsem z raziskovanjem duhovnega izročila Slovencev. Bolje kot v kabinetu na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU, kjer je delal do upokojitve, se je počutil na terenu, med ljudmi v odmaknjenih vaseh, do katerih niso vodile ceste, ampak le kolovozi in steze. Zapisoval je, kar so mu starejši pripovedovali o svojih še živih šegah in verovanjih, ter iz tega gradiva sestavljal podobo izginjajočih oblik in vsebin življenja na robovih slovenskega prostora, kakršne brez njega ne bi imeli.

Največ se je podajal na obrobje slovenskega sveta, v Istro, Posočje, na Kras, v Prekmurje, Zgornjo Savinjsko dolino in na Koroško, še najraje pa čez mejo, v Porabje ter v Benečijo in Rezijo, ki ga je povsem prevzela. In z vsem, kar je tam odkril in zapisal – več kot 3000 pravljičnih in drugih kratkih pripovedi, povedk, pesmi in rekov v rezijanskem narečju –, najbolj očaral rojake vseh starosti in stanov v domovini.

Bogastvo odročne doline

Med obiski v Reziji je Matičetov zbiral in zapisoval tudi gradivo za Rožice iz Rezije, namenjeno zahtevnejšim odraslim bralcem. Nabral in v knjigo presadil, kot je zapisal, jih je leta 1972. Zverinice so se v slikanici z ilustracijami Ančke Gošnik Godec prvič pojavile leto pozneje. In potem vedno znova, v slikanicah, knjigah, različnih izborih, tudi v prevodih, v radijskih priredbah, poosebljene v lutkah in marionetah za nastope na TV in odrih velikih in malih gledališč, v novejšem času celo v elektronskih medijih.

Po zvočnih posnetkih Milka Matičetovega, narejenih leta 1970 v Porabju, ki je bilo zunaj slovenske matice deležno v marsičem podobne usode kot Rezija, je lani nastala še ena dragocena knjiga Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju. Zaradi pomanjkanja sredstev in usposobljenih strokovnjakov za obdelavo posnetega gradiva do nedavnega ni bilo možnosti za objavo, tako da je Matičetov ni dočakal. Kot ne odprtja Hiše pravljic v Muzeju rezijanskih ljudi na Solbici v Reziji, ki jo napolnjujejo in oživljajo njegove rusice, lisičice, dujačese in drugi liki z večnimi vrlinami in slabostmi. Zagotovo bi jih bil vesel.

Tako kot bi bil vesel treh knjig, ki jih je o kamnoseški in kamnarski preteklosti njegove rojstne Koprive napisal neutrudni raziskovalec te kraške tradicije Božidar Premrl. Posebno najnovejše, Bedenice – Kraški šopek Milka Matičetovega iz Koprive, ki jo je avtor nedavno več kot 200 povabljencem predstavil pred vaško cerkvijo. Bilo je veselo in slovesno, k čemur je poleg gostoljubnih domačinov prispeval tudi nastop pevk ljudskih pesmi KD Kraški šopek iz Sežane.