Očeta išče že 40 let: Rad bi te le objel!

Nekdanji biatlonec Sašo Mulec se je rodil 20. avgusta 1970 v Kopru, kot edini otrok matere Milojke Mulec iz Starega trga pri Ložu v občini Loška dolina. Tam, v Starem trgu, je preživel tudi otroštvo, brez očeta in mame. Slednjo, danes ima 69 let in živi v Domu upokojencev Postojna, je spoznal, ko je hodil v osnovno šolo, pri enajstih letih. »Do takrat, ko so me sošolci in sošolke začeli spraševati, kdo sta moj oče in mati, sem živel v prepričanju, da so to moji pokojni stari starši, moj ata in mama, tako sem ju tudi klical. Potem sta mi na vprašanje o bioloških starših povedala resnico – da je njuna hčerka moja mati, mojega očeta da ne poznata.«

Ljubeči stari starši

Sašo pripoveduje, da sta na njegovo željo s svojo odtujeno hčerko, ki je zdoma odšla pri 18 letih, prek CSD Cerknica vzpostavila stik. »Spominjam se, da je mati, ko sem jo prvič videl, prišla k nam domov za kakšne štiri ure. Spraševal sem jo, ali bo ostala, vendar je odšla, ker je imela drugo delo.«


Začetek Saševega življenja je bil vse prej kot rožnat: »Mati je kmalu, ko je šla zdoma, pisalo se je 1968., živela v Starem trgu pri Ložu. Okoli leta 1969 se je preselila v podnajemniško stanovanje v Koper, v tem mestu sem se rodil. Dva meseca sem bil star, ko me je pustila pri ženskah, ki sta ji oddajali stanovanje v najem. Najemodajalki sta obvestili center za socialno delo, slednji pa so o prevzemu skrbi za dojenčka govorili z materinimi starši, ki so se strinjali, da bodo skrbeli za vnučka,« žalostno zgodbo pripoveduje Sašo, ki že 32 let dela kot pismonoša. Nadaljuje, da je imel lepo, brezskrbno otroštvo: »Imel sem ljubezen, vse, kar sem potreboval, poleg tega so mi stari starši izpolnili tako rekoč vse želje. Ostala pa je praznina in bolečina za očetom, niti tega ne vem, kako mu je ime, je še živ ...«


Mati, ki jo je od prvega srečanja videl vsakih nekaj let, mu ne želi povedati, kdo je njegov oče, čeprav jo je vztrajno spraševal, tudi razlog, zakaj mu ne pove očetovega imena, ostaja skrivnost: »Boš že izvedel, ko bo prišel čas, je stavek, ki sem ga iz njenih ust slišal večtisočkrat,« se spominja sogovornik, ki zdaj z materjo že skoraj štiri leta ni v stikih. Sprla sta se pred leti, ko je nekaj časa živela pri njem, a čeprav jo je po prepiru obiskal v domu, s sinom ne želi več govoriti.

Sašo ima 17- in 20-letnega sina, ki sta po ločitvi živela z njim, a tudi njima babica Milojka ne pove, kdo je njun dedek. Večkrat sta jo spraševala, a svojo skrivnost, ki bi njenemu sinu prinesla spokoj in radost, varuje že skoraj 50 let. Tudi pokojnim staršem nikdar ni povedala, kdo je Sašev oče.

Policistov sin?

»Pri poizvedovanju mi pristojne ustanove ne pomagajo. Center za socialno delo Koper naj bi ime poznal, a ščiti očetovo identiteto v zapečateni kuverti, po mojem vedenju na željo matere, vpogleda v mojo personalno mapo mi ne omogočijo.«

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, kamor se je pritožil, pritrjuje CSD Koper, da ne kršijo nobenega pravila. »Da bom ime izvedel, so mi pojasnili na CSD, a šele po materini smrti,« pravi. Direktorica CSD Koper pa za Nedeljske novice pravi, da podatkov o očetu nimajo: »V primeru g. Saše Mulca vas obveščamo, da na Centru za socialno delo Koper ne razpolagamo z želenimi podatki.«


Obrnil se je tudi na informacijsko pooblaščenko, na javnost, a za zdaj brez uspeha. »Prišlo mi je na uho, da naj bi bil sin upokojenega policista iz Kopra, a ne vem, ali je to res,« razmišlja Mulec. »Zato prosim očeta, naj se mi oglasi, če bo prebral te vrstice, spoštovane bralke in bralce Nedeljskih novic, ki bi morda kar koli vedeli o njem, pa, da ga na članek opozorijo. Tudi tiste, ki razpolagajo s podatki, ki bi mi pomagali pri iskanju očeta, prosim, naj me kontaktirajo. Ne želim se vmešavati v njegovo življenje, od njega ne potrebujem nič, saj sem zase, za svoje otroke ustvarjal in še ustvarjam sam. Rad bi ga le spoznal, lahko skrivoma, da bova vedela samo midva. Oči, samo objel bi te rad,« sklene Sašo Mulec.