Očeta, ki je prašiča davil, je prosil za klobasico

POLJANE – V Poljanski dolini so ponosni na nekaj rojakov, ki so zaznamovali slovensko umetnost. Prvi, ki ga v okolici Škofje Loke radi omenijo, je pisatelj Ivan Tavčar, že takoj za njim pa so brez dvoma slikarji iz rodbine Šubic. V starih časih, ko so namesto okrajšanih besed in smeškov po svetu potovala še pisma, so si po tri, štiri strani dolga pisma pošiljali tudi člani rodbine Šubic. Ravno ta pisma je med pripravo diplomske naloge iz umetnostne zgodovine poiskala domačinka Maruša Košir. Za nalogo je pred šestimi leti dobila univerzitetno Prešernovo nagrado, zdaj pa je njeno diplomsko delo izšlo še kot knjiga, ki ni namenjena le ljubiteljem slikarstva in Poljanske doline, temveč prav vsem, ki jih zanima utrip preteklosti.
Maruša Košir je v Arhivu Republike Slovenije in v Narodni galeriji našla 430 pisem, poleg katerih je prebrala še na desetine drobnih dokumentov, povezanih z družino Šubic. »Vsega skupaj sem pregledala kakšnih tisoč enot,« je umetnostna zgodovinarka pojasnila ob predstavitvi knjige na podstrešju hiše na robu Poljan. Ravno tu, v samem vrhu lepo obnovljene Šubičeve hiše, ki je v zadnjih letih postala središče kulturnega dogajanja v Poljanski dolini, je imela slikarska rodbina v preteklosti podobarsko delavnico.

Med prebiranjem pisem je Maruša Košir naletela na nekatere skrivnosti, ki sta jih po svetu razpeta slikarska brata Jurij in Janez Šubic pisala naslovniku – to je bil največkrat njun bratranec Ivan. »Gledano z moralnega vidika se moramo tudi vprašati, ali je objava nekaterih zapisov sporna. Večkrat je v njih omenjeno, da tega naj nihče ne zve in naj naslovnik določene informacije obdrži zase. Vendar je Ivan Šubic že leta 1900, desetletje po Jurijevi smrti, zapisal, da je deset let dolga doba, ki marsikaj omili in ublaži, zato je že takrat menil, da mu nihče ne bo zameril, kar bo objavil,« je pojasnila avtorica nedavno izdane knjige z naslovom Dom slikarjev Šubic – pisma pripovedujejo.

Vsi sinovi slikarji

V premišljeno sestavljeni knjigi se prek besed, ujetih v starodavna pisma, predstavi slikarska družina Šubic, torej oče Štefan (1820–1884), mama Ana ter šesterica njunih otrok: hčerka Mica in sinovi Janez, Jurij, Valentin (Tine), Pavle in Alojzij (Lojze). Vsi sinovi so postali slikarji, nekatere je življenje poneslo v tujino, od koder so v Poljansko dolino pošiljali pisma.
Marsikaj zanimivega so si slikarji iz rodbine Šubic pred skoraj stoletjem in pol povedali prek teh pisem, ki so v domovino prihajala iz Benetk, Bologne, Firenc in Rima pa z Dunaja, iz Prage, z Bakra, iz Trsta, Pariza, Aten in še od kod. Iz Aten je Jurij Šubic napisal tudi tole sporočilo: »Včeraj sem imel imeniten obisk … Kralj je prišel v spremstvu dveh dvornih gospodov, katerih imen pa si nisem zapomnil, ker so ta nesrečna grška imena vsaj po pol ure dolga, in se mudil skoraj eno uro, večinoma pri mojih dovršenih delih … Imel sem priliko kralju vse natanko razložiti in mnogo ž njim govoriti.«
Ostra misel ali nekakšna zimzelena resnica pa je v enem od pisem na papir ušla tudi bratrancu Ivanu: »Saj znaš, babnicam se mora le vstreči, če ne, je križ.« A ne samo ženske, v pisma so Šubičevi vpletali tudi imena znanih umetnikov: Jurčiča, Gregorčiča, Stritarja in še koga.
Omenjali so tudi domotožje, samoto ob praznikih in še domačo hrano, torej vse tisto, kar je dobro znano vsakomur, ki je za leto ali dve skusil, kako trda je skorja tujega kruha. Koline, ajdovo moko in domač brinjevec je oče Štefan sinovom pošiljal v tujino, česar pa morda ni počel dovolj pogosto, zato ga je eden od sinov prek verzov pobaral nekako takole: »Oče, v zadnjem pismu ste pravili, da ste prašiča davili. Stegnite se na polico in mi pošljite klobasico.«
Umetnostna zgodovinarka Maruša Košir počasi že pripravlja novo knjigo, kajti v tej, prvi, ki jo je izdala Občina Gorenja vas – Poljane, je ob kraju namenoma pustila vse pisemske zapise, ki se dotikajo slikarskih del.