Očitno bodo kmalu dobili še eno znamenitost: ta je videti zelo slastno
»Ne jaz ne ti ... A dajeva vam sporočilo, ki stvari bo razjasnilo. Kaj počnete z vašo reko? To premislite sedaj. Ohranite jo čisto, lepo, naj ostane raj,« je svojo pesem o reki Radovni, ki si je utrla pot tudi po znameniti, 1600 metrov dolgi soteski Vintgar, zaključila Ela Hudovernik iz Zgornjih Gorij. Četudi dekleta danes na žalost ni več med nami, so se te njene besede sokrajanom tako zasidrale v srce, da so ji na razstavi Razgledi Vintgarja, ki je bila v Gorjanskem domu postavljena na ogled obiskovalcem med praznovanjem 130. obletnice odprtja omenjene soteske, namenili prav poseben prostor.
Ohranite jo čisto, lepo, naj ostane raj.
Kot nam je razložila Marjeta Žumer, ki je bila del organizacijskega odbora tridnevne prireditve, je Vintgar res en tak naravni biser, ki ga je treba ohraniti za prihodnje rodove. Soteska je s svojo lepoto doslej očarala že številne tako domače kot tuje obiskovalce, saj je za Postojnsko jamo druga najbolj obiskana naravna znamenitost v državi. Nad njeno lepoto sta bila pred 132 leti povsem očarana že tedanji gorjanski župan Jakob Žumer ter blejski fotograf in kartograf Benedikt Lergetporer, ki sta se po njej tudi prva podala. Vstopila sta lahko, tako Žumrova, zaradi izjemno nizkega vodostaja Radovne. Prej so se sicer ljudje kar precej bali tega območja oziroma so ga imeli za nekakšen pekel: »Za mnoge je bil to strašljiv kraj. Mame je bilo strah, da bi šli otroci tja.«
Imajo ga za svojega
V tistem času je bil turizem na Bledu, tudi po zaslugi Arnolda Riklija, že dobro razvit, zato je Žumer menil, da bi bila velika škoda, če turisti ne bi videli še njihovega naravnega bisera. In tako so z izjemnimi napori že leta 1893 zgradili več kot 500 metrov mostov in galerij, po katerih so se lahko turisti prvič sprehodili že 26. avgusta istega leta. Torej pred natanko 130 leti. Obiskovalci lahko v soteski danes občudujejo Žumrove galerije, mogočni slap Šum in tudi kamniti enoločni most bohinjske železnice, zgrajene leta 1906, ki 33 metrov nad gladino reke prečka sotesko, ter jez, od koder je voda speljana po cevi do hidroelektrarne Vintgar pod Šumom.
Otroški vintgar
Le nekaj metrov od prireditvenega šotora so na svoj račun prišli tudi otroci, ki so se lahko sprehodili po otroškem vintgarju. Med drugim so lahko šli po mostu (slap Šum), se spočili na gugalnici (Sveta Katarina), se posrfali po vintgarskih brzicah ali pa se ustavili na postaji Radovina, kot so včasih rekli Radovni.
Na razstavi je bilo mogoče občudovati tudi freske, ki so nekoč krasile rojstno hišo Jakoba Žumra, med domačini bolj znano kot Leskovčeva domačija. In veliko izvedeti tudi o Albinu Belarju, ki je živel nad sotesko Vintgar in tam imel manjšo potresno opazovalnico. Bil pa je tudi eden od idejnih očetov zaščitene doline Triglavskih jezer in Triglavskega narodnega parka.
Kako ponosni so krajani na omenjeno sotesko, priča tudi dejstvo, da ga namesto Blejski imenujejo kar Gorjanski Vintgar. Predsednik Turističnega društva Gorje (TD Gorje) Janez Poklukar nam pred velikim šotorom, kjer je bilo mogoče v okviru tridnevne prireditve prisluhniti različnim glasbenim izvajalcem, obiskovalcem pa sta se je tam predstavila zadnji mojster zvončarstva na Slovenskem Anton Poklukar in s tradicionalno gorenjsko narodno nošo še Anica Mulej, povedal, da je bilo v njihovih krajih nekoč s kmečko zemljo težko preživeti. Zato jim je bilo z odkritjem, nato pa tudi z odprtjem soteske Vintgar omogočeno, da so lahko zraven še kaj zaslužili oziroma si izboljšali življenje.
Si pa še danes vsekakor prizadevajo za to, da Vintgar ne bi postal žrtev množičnega turizma, zato je od letos v veljavi omejitev obiska soteske, ki temelji na odredbi ministrstva za naravne vire in prostor. V soteski je tako lahko hkrati največ 245 obiskovalcev, zaradi česar so vzpostavili model predčasnega nakupa vstopnic na spletu z zakupom termina ogleda. Urejena je krožna pot, kar, kot nam še pove Žumrova, obiskovalcem daje občutek, kot da so sami.
Imajo tudi svoje vino
Gorje, ki skupaj obsegajo enajst vasi, pri čemer Zgornje Gorje veljajo za središče, Spodnje Gorje pa so po površini in številu prebivalcev največje, bodo očitno kmalu dobile še eno znamenitost. A ne naravne, temveč kulinarično. Zakaj, če je denimo Bled znan po kremšnitah, ne bi bile še Gorje po tortici s črnim ribezom, imenovani gorjanska jagoda? Komercialistka v TD Gorje Neža Vovk nam je pojasnila, da je zanjo zaslužna domačinka in slaščičarka Nina Kraigher. Ribez pa ni bil izbran po naključju, saj gre za robidnico, s katero so Gorjanci zelo globoko povezani: »Po drugi svetovni vojni se je tukaj sadilo veliko ribeza. Nasadi so bili povsod in se danes spet vračajo.« Ribeza je bilo torej nekoč tako veliko, da so ženske za to, da so ga nabirale, kot še pove sogovornica, jemale dopust. Tako dobičkonosen je namreč bil.
V tamkajšnjih krajih ni mogoče kupiti le slastne gorjanske jagode, ampak tudi marmelado, liker, sok in celo vino iz ribeza. Za vse to se je specializiral Tilen Soklič s Kmetije Pr' Andreco. Razložil nam je, da je začel pred okoli 13 leti, pri čemer pa da ima vso kmetijsko zemljo v najemu, saj lastne nima: »Začel sem s šparglji. Potem sem si rekel, da bi rad delal vino. Zato sem zasadil ribez. Želel sem, da bi tudi Gorjanci rekli, da imamo svoje vino.« Vsi doma narejeni izdelki so, kot nam še zaupa, poimenovani po družinskih članih.
Zgodovina v zborniku
TD Gorje je v sklopu praznovanj 130. obletnice odprtja soteske Vintgar pripravil obsežen zbornik, ki na več kot 300 straneh predstavlja široko paleto zgodovinskih, turističnih in kulturnih vidikov soteske.
Blizu prireditvenega prostora smo med ustvarjanjem nove unikatne lesene skulpture, medveda, v katerem se bo lahko postavil »tegeljc za rože«, ustavili Klemna Razingerja. Razložil je, da je treba biti pri delu zelo natančen in da najraje ustvarja iz hrasta. Doslej je ugodil že več naročnikom. Njegov leseni šank lahko občudujejo obiskovalci Valvazorjevega doma pod Stolom. Mateja Reš z ekološke kmetije Vrt okusov pa je ob predstavitvi svojih domačih izdelkov razložila, da pridelujejo maline, robide, ribez in aronijo. Velik poudarek dajejo tudi zeliščem. Da so vsi pridelki odličnega okusa, priča podatek, da se k njej obračajo tudi kuharji dragih restavracij, ena z Michelinovo zvezdico.
