KOČIJA
Od čarodeja in podžupana do fijakerja
Toni Mežan po Bledu s kočijo prevaža turiste. Včasih so ženske kar tekmovale, katera bo prva pobrala konjske fige za gnojenje rož.
Odpri galerijo
Številni domači in tuji gostje so prihajali pred pandemijo občudovat Bled. Le kdo ne pozna tamkajšnjih znamenitosti: gradu, jezera z otočkom, na katerem sta cerkev in zvon želja, do njega pa peljejo pletne, ter slastnih kremnih rezin.
Toda te lepote je mogoče doživeti tudi nekoliko drugače. Že cesarica Marija Terezija je družinam iz vasi Mlino podelila servitutno pravico za prevoze po jezeru, vasi Grad pa za prevoze s kočijo, da so kmetje lažje preživeli. Po besedah fijakerja Tonija Mežana so bili prevozi s kočijami do osamosvojitve Slovenije 1991. zanesljiv vir zaslužka: »Angleži so tu preživljali daljše počitnice, tudi po dva tedna, in ker niso imeli svojega prevoza, smo jih vozili do gradu ali soteske. V preteklosti, ko so vajeti v rokah držali naši očetje, pa so ženske na Bledu tekmovale, katera bo prva pobrala fige in z njimi pognojila rože. Zadnja leta konjskih fig po cesti ni več, ker jih lovimo v posebne loparje – vreče.«
S kočijo se lahko peljejo štirje odrasli, pojasni predsednik Društva blejskih fijakerjev Janez Mežan. Najprej so vozili romarje, z izgradnjo železnice pa so začeli opravljati prevoze z železniške postaje. Fijakerji so na daleč prepoznavni po jopici, črnih hlačah in klobuku, beli srajci, telovniku z vezenimi gorenjskimi nageljni ter bordo rdečih odejah in bundi. Kočije so skozi zgodovino ohranile obliko – spremembe so vidne le na kolesih, saj so železne obroče zamenjale pnevmatike –, za njihovo obnavljanje pa fijakerji skrbijo večinoma sami.
Kot pravi Toni Mežan, je aktivnih sedem članov, najmlajši ima 41 let, najstarejši 73. Fijakerstvo opravljajo večinoma kot dopolnilno dejavnost na kmetiji. Kočijaž ne more biti kdor koli, poklic se prenaša iz roda v rod: »Če nas je bilo prejšnja leta v enem dnevu na parkirišču sedem, je vsakdo skoraj zagotovo peljal kakšno vožnjo. Danes pa sva tam eden ali dva in je še vprašanje, če bo kdo dobil stranko.« Toni Mežan, ki drži vajeti v rokah že 25. leto, je bil pred leti podžupan – zdaj je občinski svetnik –, od mladih nog pa je tudi čarodej. Pred nekaj meseci je v samozaložbi izdal knjižni prvenec Čarodej Toni.
Če bodo razmere dopuščale, bodo vse do začetka oktobra ob lepih dnevih strankam na voljo pred Festivalno dvorano od desete ure naprej.
Toda te lepote je mogoče doživeti tudi nekoliko drugače. Že cesarica Marija Terezija je družinam iz vasi Mlino podelila servitutno pravico za prevoze po jezeru, vasi Grad pa za prevoze s kočijo, da so kmetje lažje preživeli. Po besedah fijakerja Tonija Mežana so bili prevozi s kočijami do osamosvojitve Slovenije 1991. zanesljiv vir zaslužka: »Angleži so tu preživljali daljše počitnice, tudi po dva tedna, in ker niso imeli svojega prevoza, smo jih vozili do gradu ali soteske. V preteklosti, ko so vajeti v rokah držali naši očetje, pa so ženske na Bledu tekmovale, katera bo prva pobrala fige in z njimi pognojila rože. Zadnja leta konjskih fig po cesti ni več, ker jih lovimo v posebne loparje – vreče.«
Iz roda v rod
S kočijo se lahko peljejo štirje odrasli, pojasni predsednik Društva blejskih fijakerjev Janez Mežan. Najprej so vozili romarje, z izgradnjo železnice pa so začeli opravljati prevoze z železniške postaje. Fijakerji so na daleč prepoznavni po jopici, črnih hlačah in klobuku, beli srajci, telovniku z vezenimi gorenjskimi nageljni ter bordo rdečih odejah in bundi. Kočije so skozi zgodovino ohranile obliko – spremembe so vidne le na kolesih, saj so železne obroče zamenjale pnevmatike –, za njihovo obnavljanje pa fijakerji skrbijo večinoma sami.
Kot pravi Toni Mežan, je aktivnih sedem članov, najmlajši ima 41 let, najstarejši 73. Fijakerstvo opravljajo večinoma kot dopolnilno dejavnost na kmetiji. Kočijaž ne more biti kdor koli, poklic se prenaša iz roda v rod: »Če nas je bilo prejšnja leta v enem dnevu na parkirišču sedem, je vsakdo skoraj zagotovo peljal kakšno vožnjo. Danes pa sva tam eden ali dva in je še vprašanje, če bo kdo dobil stranko.« Toni Mežan, ki drži vajeti v rokah že 25. leto, je bil pred leti podžupan – zdaj je občinski svetnik –, od mladih nog pa je tudi čarodej. Pred nekaj meseci je v samozaložbi izdal knjižni prvenec Čarodej Toni.
Če bodo razmere dopuščale, bodo vse do začetka oktobra ob lepih dnevih strankam na voljo pred Festivalno dvorano od desete ure naprej.