Od mogočne lepotice, v kateri je živelo sedemdeset ljudi, do raja pri klavžah
V neznosnem tempu življenja vedno pogosteje iščemo oaze miru in tišine ter se vračamo v preteklost, k znanju in izkušnjam naših prednikov. Skoraj 60 odstotkov ozemlja Slovenije pokriva gozd. Na območju za marsikoga žepne državice deluje kar 900 turističnih kmetij, več kot 30.000 vinogradnikov pridela od 80 do 100 milijonov litrov vina na leto, čebelarji skrbijo za več kot 200.000 čebeljih družin. To so statistični podatki, za katerimi pa se skrivajo pristne zgodbe gostoljubnih ljudi s slovenskega podeželja. Ena najlepših je povezana s čebelami in čebelarstvom.
Ena od tradicionalnih slovenskih posebnosti je med, ki nosi oznako zaščitenega geografskega porekla. Odlikuje ga izjemna kakovost. Slovenci smo narod čebelarjev; naša država je kot edina članica Evropske unije zaščitila svojo avtohtono čebelo, kar pomeni, da se pri nas ne sme gojiti čebel drugih ras. Med je mogoče najti tako v kulinariki kot zdravilstvu, priročen je kot darilo. Najbrž v Sloveniji ni občine, ki ne bi imela vsaj enega čebelarja, panji pa so ponekod prave male umetnine.
Gorenja Kanomlja v znamenju brenčanja
Na severnem Primorskem v občini Idrija leži majhen zaselek Gorenja Kanomlja. Po njem so domačini speljali devetkilometrsko krožno pohodniško pot, poimenovano Medeni krog. Za zanimivo tematsko pot bo povprečen pohodnik s postanki potreboval najmanj od tri do štiri ure, na njej pa se bo lahko ustavil pri zbirki mineralov in fosilov Janeza Klemenčiča, Kanomeljskih klavžah, vodni pregradi z zapornicami na potoku Klavžarica, po kateri so nekdaj spravljali les za potrebe rudnika živega srebra, 40 metrov visokem Ovčjaškem slapu, kovačiji Pr' Ivaniš, čebelnjaku in domačiji Šturmajce.
V okviru projekta Medeni krog so v Gorenji Kanomlji povezali več točk kulturne, stavbne in naravne dediščine v enovit turistični produkt. Na začetku – ali na koncu, kakor koli pohodniku srce poželi – stojita čebelnjak in vrt medovitih rastlin. Domačini pripravijo ob predhodni rezervaciji degustacijo medu, medenih izdelkov in drugih lokalnih jedi, prav tako je priporočljiv ogled čebelnjaka s krasnimi panjskimi končnicami. V kratkem v njem načrtujejo tudi apiterapijo. »Vabimo vas, da del dneva preživite pri nas.
Spoznali boste čebeljo družino, si ogledali zaščitno opremo čebelarja in čebelarsko orodje, spoznali vlogo medu v prehrani in ga pokusili,« Kanomeljci vabijo vse, ki bi se radi sprostili ob brenčanju čebel in uživali v vdihavanju aerosolov. Najprimernejši čas za to je od zgodnje pomladi do pozne jeseni.
Klavže so slovenske piramide
Mi smo pot pod noge vzeli pri Ribogojnici, ki stoji tik ob glavni cesti. Nekateri se odločijo pohod podaljšati in pustijo avtomobil že nekaj kilometrov prej pri kanomeljski šoli. Ne glede na začetek se kilometrov v Medenem krogu nabere kar nekaj, predvsem pa je steza tako rekoč vseskozi speljana v blag klanec. Pot je srednje zahtevna z dvema večjima vzponoma, priporočljiva je dobra obutev, še posebno v tem času, ko so senčne lege še poledenele.
Naša prva postojanka na hladno februarsko četrtkovo jutro je bila ena največjih zasebnih zbirk mineralov in fosilov. Dolga leta jih je zbiral domačin Janez Klemenčič, sicer rudar, po njegovi smrti pa je skrb zanje prevzela njegova soproga Lidija. Priznani geolog dr. Jože Čar je o zbirki zapisal, da je »odsev njegove velike ljubezni do lepot kamninskega in predvsem mineraloškega sveta, kar je nedvomno posebna vrednost zbirke«. Obsega 1900 vzorcev različnih mineralov, rud, kamnin in fosilov, iz Slovenije in tujine.
Poseben prostor je namenjen vzorcem iz idrijskega rudnika živega srebra, ki je bil za španskim Almadénom drugi največji proizvajalec te rude na svetu. Del idrijskega rudnika je danes preurejen v muzej in velja za eno največjih znamenitosti na severnem Primorskem in tudi sicer. Na domačiji Klemenčičevih je na ogled odlično izdelana maketa prereza idrijske jame. Tridimenzionalni prikaz zajema vse značilne jamske prostore in stanja v jami (sipke, rovi, odkopi, zasipi …) z miniaturnim prikazom jamske opreme. Nekaj posebnega, je zapisal dr. Čar, je prerez dnevnega jaška z dvigalom, ki se dviga in spušča na električni pogon.
Od zasebne zbirke kamnin se Medeni krog usmeri proti Kanomeljskim klavžam, vodnim pregradam, postavljenim za splavljanje lesa. Idrijski rudnik je za delovanje potreboval ogromne količine lesa za jamsko podporje, kurjenje žgalnih peči in parnih kotlov, pridobivanje oglja, gradnjo naprav in ogrevanje stanovanj. Ker do začetka 20. stoletja ni bilo ne gozdnih cest za spravilo lesa ne ustreznih prevoznih sredstev, so les v dolino spravljali po naravnih vodnih poteh – skozi klavže. Kanomeljske so od vseh »slovenskih piramid«, kakor tudi pravijo klavžam, najmlajše.
Zgradili so jih v zadnjem letu Napoleonovih Ilirskih provinc, leta 1813. Ob plavljenju je, kot vedo povedati vodniki, voda skoznje odnesla po 1500 kubičnih metrov lesa do osem kilometrov oddaljenih grabelj na Poklonu pri Spodnji Idriji. Lahko si predstavljate trušč in grmenje po dolini Kanomlje sleherno jesen, ko je les divjal proti svojemu cilju. Danes so Kanomeljske klavže urejene in obnovljene in dajejo prijetno zavetje za kak poletni piknik – redkokje je mogoče najti tak mir in tišino; narava je ponekod povsem divja in neokrnjena.
Pogumnejši si bodo morda upali celo pomočiti gležnje v akumulacijsko jezero za pregrado, ljubitelji botanike pa naj bodo spomladi pozorni na kranjski jeglič. Čudovita rastlina vijoličaste barve je slovenski endemit – prvi jo je v okolici Divjega jezera v Idriji našel zdravnik in botanik Janez Anton Scopoli. Nedaleč stran od klavž se čez skalnate pečine spušča 27-metrski slap Ovčjak (Kanomeljske klavže se zato imenujejo tudi Ovčjaške).
Slastni idrijski žlikrofi na krožniku
Od tod se Medeni krog občutno povzpne, potrebna je previdnost pri hoji, a naslednja postojanka je vsekakor vredna truda. Mogočna domačija Šturmajce, lepotica, kjer je v času njenega razcveta živelo tudi več kot sedemdeset ljudi, je ohranjena v prvotni obliki. Na njej so na ogled zanimive razstave, mogoče se je – vse po predhodnem dogovoru – udeležiti delavnice priprave idrijskih žlikrofov.
Julijan Petrič, ki nas je sprejel in nam pokazal Šturmajce, se je v eni od manjših izb rodil, zdaj pa s soprogo Milko živi v stavbi poleg glavne domačije. Ta je kot izjemen primer stavbne kulturne dediščine od leta 1986 zavarovana kot kulturni spomenik lokalnega pomena.
Pročelje krasijo freske iz leta 1802, ki naj bi bile delo slikarja Frančiška Kobala, prav tako so poslikani vogali. Julijan Petrič nas je popeljal po domačiji – veliki črni kuhinji, v kateri še občasno kuha; po osrednjem prostoru, v katerem je nadvse zanimiva lina, pod katero so v preteklosti ležali pokojni, preden so jih pokopali. Skozi lino so, kot je dejal gostitelj, našle pot na prosto njihove duše.
Šturmajce so dokaz, koliko znanja in neverjetnih sposobnosti so posedovali naši predniki – brez sodobne tehnologije in visoke izobrazbe so bili sposobni zgraditi trdne stavbe, ki (skoraj nedotaknjene) stojijo še po več stoletjih. Do danes so se ohranili pomembni funkcionalni deli kmetije, kot so kašča, kozolec toplar, hlev, pojišče, steljnik, travniki, visokostebelni sadovnjak …
Ko v mrzlem dopoldnevu dihamo rezek svež zrak, Julijan Petrič opozori na figuralne kompozicije, naslikane na osrednjem zatrepnem pročelju. Po vrsti od leve proti desni si sledijo motivi Križanega, božjepotne device Marije in prizor iz legende o svetem Antonu Padovanskem.
Nad okni so še zmeraj vidni naslikani cvetlični šopki. Niso redki prizori, doda Petrič, ko se mimo Šturmajc proti Vojskemu na Sveto Goro vijejo romarji – motiv Višarske Matere Božje, ki se pojavlja na domačijah od Škofje Loke pa vse do teh krajev in proti Goriški, naj bi označeval romarsko pot in sporočal romarjem, da lahko pod to streho dobijo prenočišče.
Domačija, kjer se je ustavil čas
Od kmetije, ki bo obiskovalca pritegnila (tudi) zaradi krajine, v kateri so generacije stoletja trajnostno gospodarile, se bodo noge vendarle lahko malo spočile. Pot se namreč spusti in pohodnika pripelje do domačije Pr' Ivaniš, zadnje od točk v Medenem krogu. Za še delujočo kovačijo danes skrbi Sandi Bončina, vnuk zadnjega kovača na njej.
Posebnost samotne domačije je mala kmečka delavnica, v kateri je kmet z ročnim delom z uporabo oglja zadovoljeval potrebe lastne kmetije in bližnje okolice po kovaških izdelkih in storitvah. Iz Bončinove pripovedi razberemo, kako težko, zahtevno, pogosto tragično je bilo življenje njegovih prednikov, nam danes skorajda nepredstavljivo.
Prerez 400-letne zgodovine kovačije je zanimiv in poučen, kot tudi ogled naprav za delo na polju in njivah – nekatere še zmeraj uporabljajo. V kozolcu so spravljeni čistilec za žita na presip, Leitnerjev vprežni plug iz druge polovice 19. stoletja, brana in še marsikaj.
Kot bi se na domačiji ustavil čas, čeprav se bo morda komu zdelo ravno nasprotno – da je kovačija dokaz, kako čas neusmiljeno drvi naprej. Nič nenavadnega ne bo, če vam bo Sandi Bončina ob predavanju podaril pravkar skovan žebelj ali okrasek, ki ga boste lahko vzeli v spomin na ne ravno vsakdanjo izkušnjo. Samo še spust proti izhodišču je pred nami in spet smo pri čebelnjaku oziroma domovanju Klemenčičevih.
Devetkilometrski Medeni krog v dolini Kanomlje je kot nalašč za vse, ki jim je ljub odmik od sodobnega vrveža in hitenja, a tudi za tiste, ki si želijo ob krepitvi telesa okrepiti in nahraniti še del svojega duha. Domačini vam bodo rade volje ustregli in – postregli.
