BOŽJA POT
Od rebra kane kapljica krvi
Crngrob, ki leži med Škofjo Loko in Kranjem, je precej pozabljena božja pot, a včasih je bilo drugače; na binkoštni praznik je nekdaj sem romalo kar 28 procesij.
Odpri galerijo
Podružnična cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu Foto: Primož Hieng
Še v 19. stoletju je bilo v tem svetišču opravljeno do 900 maš. O slavnih časih danes pripovedujejo mogočni zidovi in bogata oprema. Tudi romarji še pridejo. Najbolj zvesti so ti, ki živijo v bližini, na Sorškem polju in v loških krajih, posebno še iz Stare Loke. Kadar sem zanese pot naključnega popotnika, pa se kar ne more načuditi temu, kar najde tukaj.
»Crngrobska cerkev z mogočnim zvonikom pritegne našo pozornost že od daleč, ko se s Sorškega polja ozremo proti Svetemu Joštu in Križni gori,« pravi Franci Petrič v eni od knjig Duša, le pojdi z mano.
»Pota, ki vodijo k njej, nas skozi senčne gozdove pripeljejo pod bele zidove svetišča, kjer nam postane jasno, zakaj so si za film Cvetje v jeseni izbrali prav idiličnost tega kraja. Prvo vprašanje, ki si ga tukaj zastavimo, je seveda – zakaj tako nenavadno ime. Nekateri ga povezujejo z nemškim Ehrengruben in to skušajo razlagati. Za nas pa je domača ljudska razlaga, ki je pravljično obarvana. Ime naj bi nastalo zaradi črne trave, ki je zrasla na grobu loškega mestnega glavarja. Ta je hotel preprečiti zidanje tako velikega stolpa, kot je crngrobski. Kaznovan je bil s tem, da ga je veter vrgel z odrov pri zvoniku, zato se je pogreznil globoko v zemljo. Nad tem grobom je dolgo rasla črna trava.«
Če je ime zavito v pravljične razlage, pa je zgovornejša stavbna zgodovina svetišča. Včasih kdo trdi, da Slovenci nimamo katedral. Ob pogledu na Crngrob bo moral to trditev preklicati. Štiri različne cerkve in zidave so povezane v stavbno gmoto s tako domiselnostjo, da je pred nami slovenski Köln ali Reims. V zidovih te cerkve je skrita zgodovina vse od 1250. leta dalje. To je pravi raj za umetnostne zgodovinarje in umetnike.
»Njeno lepoto posebno doživite ob igri svetlobe na glavnem oltarju. Glavni oltar Marijinega oznanjenja je napravil leta 1652 ljubljanski rezbar Jurij Skarnos. Velja za enega največjih zlatih oltarjev pri nas, saj je visok 10 metrov, na njem pa je skoraj sto figur. Nad tabernakljem pod baldahinom pa je v nasprotju z velikimi merami majhna in prikupna podoba Marije z Jezusom, ki je predmet češčenja. Zaradi tega milostnega kipa se zbirajo romarji tukaj.«
Ob umetnostni zakladnici, ki ji ni para daleč naokoli, ne bi smeli pozabiti na slavne freisinške škofe, graditelje tega svetišča, pa na nemške koloniste, ki so se sem doselili in najbrž dali ime, na ajdovsko deklico, ki je pomagala graditi to cerkev in je njeno rebro shranjeno v cerkvi, na turškega vojskovodja, ki je pustil sled konjske podkve, ter še in še.
Prav legenda o ajdovski deklici je še posebno zanimiva. Živela naj bi v gozdovih Crngroba in pomagala pri gradnji cerkve. Zidarjem je v predpasniku prinašala velike skale, v ogromnem škafu pa jim je podajala vodo iz Save. Pri delu je bila tako pridna, da se je pretegnila, prehladila in nato umrla. Iz hvaležnosti in v spomin so njeno rebro obesili v cerkev. Ljudje pripovedujejo, da vsako leto od rebra kane kapljica krvi, ko bo padla zadnja, pa se bo zgodil sodni dan.
Podružnična cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu Foto: Primož Hieng
»Crngrobska cerkev z mogočnim zvonikom pritegne našo pozornost že od daleč, ko se s Sorškega polja ozremo proti Svetemu Joštu in Križni gori,« pravi Franci Petrič v eni od knjig Duša, le pojdi z mano.
»Pota, ki vodijo k njej, nas skozi senčne gozdove pripeljejo pod bele zidove svetišča, kjer nam postane jasno, zakaj so si za film Cvetje v jeseni izbrali prav idiličnost tega kraja. Prvo vprašanje, ki si ga tukaj zastavimo, je seveda – zakaj tako nenavadno ime. Nekateri ga povezujejo z nemškim Ehrengruben in to skušajo razlagati. Za nas pa je domača ljudska razlaga, ki je pravljično obarvana. Ime naj bi nastalo zaradi črne trave, ki je zrasla na grobu loškega mestnega glavarja. Ta je hotel preprečiti zidanje tako velikega stolpa, kot je crngrobski. Kaznovan je bil s tem, da ga je veter vrgel z odrov pri zvoniku, zato se je pogreznil globoko v zemljo. Nad tem grobom je dolgo rasla črna trava.«
Znamenite crngrobske freske Foto: Primož Hieng
Če je ime zavito v pravljične razlage, pa je zgovornejša stavbna zgodovina svetišča. Včasih kdo trdi, da Slovenci nimamo katedral. Ob pogledu na Crngrob bo moral to trditev preklicati. Štiri različne cerkve in zidave so povezane v stavbno gmoto s tako domiselnostjo, da je pred nami slovenski Köln ali Reims. V zidovih te cerkve je skrita zgodovina vse od 1250. leta dalje. To je pravi raj za umetnostne zgodovinarje in umetnike.
Ime naj bi nastalo zaradi črne trave na grobu.
»Njeno lepoto posebno doživite ob igri svetlobe na glavnem oltarju. Glavni oltar Marijinega oznanjenja je napravil leta 1652 ljubljanski rezbar Jurij Skarnos. Velja za enega največjih zlatih oltarjev pri nas, saj je visok 10 metrov, na njem pa je skoraj sto figur. Nad tabernakljem pod baldahinom pa je v nasprotju z velikimi merami majhna in prikupna podoba Marije z Jezusom, ki je predmet češčenja. Zaradi tega milostnega kipa se zbirajo romarji tukaj.«
Ajdovsko deklico je upodobila Agata Pavlovec.
Ob umetnostni zakladnici, ki ji ni para daleč naokoli, ne bi smeli pozabiti na slavne freisinške škofe, graditelje tega svetišča, pa na nemške koloniste, ki so se sem doselili in najbrž dali ime, na ajdovsko deklico, ki je pomagala graditi to cerkev in je njeno rebro shranjeno v cerkvi, na turškega vojskovodja, ki je pustil sled konjske podkve, ter še in še.
Idiličnost tega kraja je prepričala tudi ustvarjalce filma Cvetje v jeseni.
Prav legenda o ajdovski deklici je še posebno zanimiva. Živela naj bi v gozdovih Crngroba in pomagala pri gradnji cerkve. Zidarjem je v predpasniku prinašala velike skale, v ogromnem škafu pa jim je podajala vodo iz Save. Pri delu je bila tako pridna, da se je pretegnila, prehladila in nato umrla. Iz hvaležnosti in v spomin so njeno rebro obesili v cerkev. Ljudje pripovedujejo, da vsako leto od rebra kane kapljica krvi, ko bo padla zadnja, pa se bo zgodil sodni dan.
