Od Škofljice do Vrhnike le še 200 konjev (FOTO)

Lljubljansko barje je še vedno raj za delovne konje. Pa čeprav so se časi drastično spremenili: če je imela včasih vsaka hiša v Črni vasi po tri do štiri plemenske kobile, imajo konje danes le še tri družine. Še več: danes je na celotnem Barju konjev za kar 80 odstotkov manj, kot jih je bilo še pred prihodom traktorjev in druge mehanizacije. »Od Škofljice pa vse do Vrhnike je danes vsega skupaj le še kakšnih 200 konjev,« nam je povedal Marjan Trček, predsednik Konjerejskega društva Barje.

Slišati je, da imajo konje danes le še bogati. To izjavo je Trček vseeno korigiral: »Konje imajo zdaj le še ljubitelji in resni rejci!« Med katerimi je tudi sam. Že njegov oče Vinko je bil eden izmed najzaslužnejših pri zagonu pionirskega dela v zvezi z uvedbo rodovnika slovenskih hladnokrvnih konj in je imel kot rejec že leta 1988 tudi sam v svojem hlevu kar pet licenciranih plemenskih žrebcev slovenske hladnokrvne pasme. Štiri leta pozneje je Vinko izgubil boj z boleznijo. »Ko je oče umiral, sem mu na smrtni postelji obljubil, da bodo konji vedno ostali pri hiši!«

Janez in Tina Smole z Iga se za posebne priložnosti primerno oblečeta.

V Črno vas so pripeljali konje ne le iz ljubljanske občine, pač pa tudi iz brezoviške, iške, škofeljske, borovniške ter celo iz bolj oddaljenih, kakršni sta Ivančna Gorica in Trebnje.

Tik pred žegnanjem konj je zapel cerkveni zbor.

Marjan Trček je obljubo držal, še več, leta 1997 je ustanovil KD Barje, društvo, ki je ne nazadnje gonilna sila pri organizaciji vsakoletnega žegnanja konj, ki ga priredijo okoli mihaelovega. Sv. Mihael goduje 29. septembra.

In če je nadangelu Mihaelu na Slovenskem posvečenih 61 cerkva, je ena najzanimivejših prav gotovo Plečnikova, ki stoji v Črni vasi na Ljubljanskem barju. To je kraj tradicionalnega blagoslova konj.

Črnovaški župnik Jože Brečko je tudi tokrat blagoslovil konje.

Barje, naravno okolje za konje

Četudi se je vreme dodobra sfižilo, se je na travniku za cerkvijo zbralo 14 vpreg oziroma 35 konjev. Lepo je bilo slišati topotanje konjskih kopit in videti vozove ter kočije, ki so se približevale po črnovaški cesti.

Lepo je bilo videti ohranjanje bogate tradicije barjanskih konjarjev, ki bolj kot kdaj prej prispevajo k omogočanju sonaravnega izkoriščanja travniških in pašnih površin, saj veste, da se nam pred očmi ne zaraste čisto vse. Pa tudi zato, da ne izgubimo te hladnokrvne pasme konj, ki je sicer tako značilna za te kraje, njena ohranitev pa je kulturnega pomena. Ohranitev teh konj, kot je povedal Stane Werbole, gre za priznanega komentatorja in napovedovalca kasaških dirk, vsebuje tako povečanje zgodovinske in genetske vrednosti kakor tudi posebnosti kulturne krajine. »Slovenski hladnokrvni konj je s svojim mirnim značajem in nezahtevno oskrbo še posebno primeren tudi kot partner v prostem času. Stari konjarji iz Črne vasi, z Iga, iz Matene in tudi od drugod pa vedo povedati, da je bilo tu dovolj kakovostne krme in da je še vedno tako. Zaradi česar upamo, da bo vedno dovolj tudi mlajših, ki bodo nadaljevali tradicijo konjereje v tukajšnjih krajih.«

Brata Jože (levo) in Roman Rogelj sta po rodu z Gorenje Brezovice. Ker pa ima Jože svoj ranč pri Turjaku, sta morala s konji v nedeljo zjutraj na kar 30 kilometrov dolgo pot.

Marjan Trček je gonilna sila Konjerejskega društva Barje.

Ena najboljših furmank pri nas, Alja Trček, je tudi ena najmlajših.

Eden takšnih, ki so znali svojo ljubezen do teh plemenitih štirinožcev prenesti na mlajše rodove, je Marjan Trček. Tam je bila z vpreženima kobilama Lizbono in Zallo namreč tudi njegova vnukinja Alja. Obe kobili sta slovenske hladnokrvne pasme, le da je Lizbona zmagala na testu delovne sposobnosti že pred desetimi leti v Dobrniču, Zalla pa je ta zrelostni izpit, s katerim konj ne pridobi le vrednosti, pač pa dokaže, da zna delati tako v vpregi kot v vleki hlodov, predvsem pa da je nadpovprečno poslušen, opravila pred dnevi v Novem mestu. Alja se ji je dva meseca posvečala in jo natrenirala.

V kočiji za Aljo je sedel njen brat Aljaž. In tudi on bo šel po stopinjah sestre ter njunih prednikov. Pa še nekaj: 19-letna Alja slovi tudi kot izvrstna furmanka, najmlajša v Ljubljani.

Stane Werbole (levo) je znan komentator kasaških dirk, harmonikar David Tomc pa izhaja iz črnovaške konjerejske družine.

Najmlajša in najstarejši furman

V tistem smo doživeli nemara najlepši možni medgeneracijski kontrast: nedaleč od Alje in obeh 700-kilogramskih kobil je blagoslovu konj, ki ga je opravil črnovaški župnik Jože Brečko, prisostvoval najstarejši še živeči ljubljanski furman, Jakob Remžgar, kmalu bo dopolnil 90 let. In se še kako živo spominja, pisalo pa se je leto 1959, ko so na ljubljanskih cestah prepovedali konje, razlog – vse večji promet. O svoji zadnji uradni furi je vedel povedati tole: »Potekala je med Kotnikovo ulico in osrednjo ljubljansko tržnico. Ponovno sem odpeljal gradbeni material in ponovno z elitnima konjema, med katerima je bil tudi tisti, ki sem ga kupil še kot najstnik, in sicer leta 1954.«

Do leta 1962 se mu je nekako še uspelo izmikati zakonu in voziti na črno, odtlej ni šlo več: ne le da je zmanjkalo naročil za furmane, zmanjkalo je tudi makadamskih cestišč. Takrat so konji dokončno izginili iz naše prestolnice.

Na območjih, kjer se je pojavil upad konjev, so začeli sčasoma opuščati tudi kmetijske površine. Zato so dogodki kot pri sv. Mihaelu v Črni vasi bistveni za ohranitev tako naše kulturne dediščine, kulturne krajine kakor tistih nekaj konj, ki so še ostali v Črni vasi in njeni okolici. 

Najstarejši še živeči furman je domačin Jakob Remžgar (na desni).