Od slovenske Marije do dedka Mraza
Več kot 120 slik iz javnih in zasebnih zbirk, poleg tega še risbe, razglednice ter predmeti z motiviko šeg in navad, pripadnostnih kostumov, dedka Mraza, čebelarstva ter drugih motivov je na ogled na osrednji občasni razstavi Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda, ki so jo v Slovenskem etnografskem muzeju (Sem) odprli minuli četrtek. Avtorica in kustodinja razstave je dr. Bojana Rogelj Škafar z oddelka za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire v Semu, ki je tudi vodja projekta in avtorica besedila. Strokovni sodelavec razstave je Robert Kužnik iz Studia Zibka, velik poznavalec slikarjevega dela in avtor izjemne monografije Maksim Gaspari – Iz naroda za narod.
Štirje tematski prostori
Motive je slikar Maksim Gaspari (1883–1980) črpal iz etnografske dediščine. Po besedah dr. Bojane Rogelj Škafar je celoten Gasparijev opus med 20. in 80. leti 20. stoletja sooblikoval množični likovni okus Slovencev. »Rdeča nit Gasparijevega likovnega izraza je ustvarjanje podob načina življenja slovenskega naroda, ki ga je študijsko raziskoval in premišljeno umetniško dopolnjeval. Umetnikova izbira motivov je povezana tudi z njegovim delom, saj je bil Gaspari kot restavrator in risar 20 let zaposlen v Etnografskem muzeju. To mu je omogočalo neposredni stik z muzejskimi etnografskimi zbirkami. V muzeju pridobljena znanja je v različnih zvrsteh svoje likovne ustvarjalnosti uporabljal za interpretacijo etnografske dediščine,« so zapisali v Semu.
Gaspari je bil kot restavrator in risar 20 let zaposlen v Etnografskem muzeju.
Razstava je razdeljena na štiri tematske prostore: belo-modrega, rdečega, zlatega in srebrnega, v katerih so predstavljeni umetnikovi življenjski mejniki, dialog med muzejskimi predmeti in njegovimi risbami, slike z motiviko mitoloških korenin naroda in simbolov slovenstva; sledijo leto, letni časi in prazniki, čebelarski motivi, ples in glasba ter motivi z obrobja družbe. Razstavno pripoved zaokrožajo predmeti vizualne množične kulture z Gasparijevo motiviko in bogastvo razglednic, ki jih je ustvaril.
Rdeča nit umetnikovega likovnega izraza je ustvarjanje podob načina življenja slovenskega naroda.
Na odprtju razstave je v imenu umetnikove družine spregovoril Andrej Gaspari, njegov pravnuk, in obudil spomine na pradeda.
»Z obiska pri opapanu, kot smo Maksima imenovali in ga še vedno imenujemo v družini, se spominjam sprejema s strani skoraj 100 let starega, a še vedno precej čilega gospoda, ter ateljeja z značilno atmosfero in pritajene mehke osvetlitve, ovešenega s slikami in v kotu postavljenega slikarskega stojala. Kot otroka me je navduševal nazorno ilustriran pradedov osnutek dopisnice iz Kvarnerja z izpisano rimo 'Na Jadranu topla sapa, morski ropar ženske papa!', v družini pa nas še vedno zabavajo tudi risbice z opapanovim videnjem sproščene mode šestdesetih let, ki ga je očitno malce motila,« se je spominjal med drugim.
Razstava po 60 letih
»Ko je leta 1963 dr. Milko Matičetov na odboru Slovenskega etnografskega društva prebral članom obrazložitev za njegovo imenovanje za častnega člana tega društva, je med drugim zapisal: 'In ob tej priložnosti naj še izrečem misel ali željo, da bi bilo lepo, ko bi se slovenski etnografi potrudili in poskušali pripraviti posebno razstavo: Maksim Gaspari in slovenska etnografija. Mojster Gaspari to zasluži!'« je izpostavil Kužnik. »Od takrat je minilo 60 let, ko je umetnik dočakal ta dan,« je poudaril.
»Pomemben vir za vsebino razstave je bila monografija Maksim Gaspari – Iz naroda za narod, iz katere je Sem črpal informacije, dokumente in slikovno gradivo. Sem avtor knjige in sem z muzejem aktivno sodeloval od pobude za razstavo naprej kot strokovni sodelavec. To si štejem v veliko čast. Vesel sem, da je Maksim Gaspari končno sprejet in prepoznan tudi v narodopisni stroki. Prvo pomembno srečanje Gasparija z etnografskimi predmeti je bilo v Kamniku. V ta svet ga je popeljal mecen in dragi prijatelj, živinozdravnik dr. Josip Nikolaj Sadnikar, zbiratelj ljudskega gradiva in ljubitelj umetnosti,« je dodal.
Podoba mitoloških likov
Gaspari je imel pomembno vlogo pri vzpostavljanju likovne podobe mitoloških likov, ki so postali sestavine slovenske narodne simbolike. Izstopajo lepa Vida, mlada Breda, kralj Matjaž, zlatorog, Blejsko jezero in nagelj, zlasti pa slovenska Marija kot narodova univerzalna zavetnica, ki je pogosto odeta v pripadnostni kostum, so zapisali v Slovenskem etnografskem muzeju. Po drugi strani je ustvaril tudi podobo dedka Mraza; po drugi svetovni vojni se je v novem družbenem sistemu kot umetnik lotil likovne podobe iz Rusije uvoženega dedka Mraza.
Osrednji govornik, ki je veliko razstavo tudi uradno odprl, je bil prof. dr. Janez Bogataj. Uvodoma je govoril o Gasparijevem narodorisju za slovensko narodopisje: »Po razmeroma številnih obravnavah predvsem likovne ustvarjalnosti slovenskega slikarja Maksima Gasparija se z današnjim odprtjem razstave izpostavlja še njegovo narodorisarsko prizadevanje, ki je imelo in ima še vedno tudi ustrezen odmev in sprejemljivost tudi v sodobni družbi. To Gasparijevo dvajsetletno risarsko in restavratorsko delo v Slovenskem etnografskem muzeju je zdaj prvič plod celovite analize z razstavo, kar je delo kolegice dr. Bojane Rogelj Škafar. Dovolite, da na tem mestu čestitam njej in vsem, ki so prispevali k uresničitvi tega pomembnega razstavnega projekta.«
Bogataj je dejal, da se paleta Gasparijeve ustvarjalnosti, torej ne le v času njegovega delovanja v muzeju, tako pokaže v popolnoma novi luči: »Muzejsko obdobje je, ob nekaterih drugih vplivih namreč močno usmerilo tematiko Gasparijevih del, s katerimi je ustvarjal rekonstruirano, tipizirano, stereotipno in časovno nedoločljivo podobo naroda. V etnološki vedi je bila strokovna ocena Gasparijevega dela opredeljena kot tipizirana ljudskost že leta 1968, kar pa je pred tem potrdil tudi Gaspari v njegovi samoopredelitvi, da lahko največje vrednote svojega slikarstva doseže s tipizacijo našega narodnega življenja.«
