Od vrha do dna. In nazaj?

Šah na Slovenskem ima dolgo brado. Brez trohice slabe vesti bi ga lahko poimenovali najstarejši organizirani šport v naših krajih. Če šah seveda sploh je šport. Ni malo tistih, ki ga tako ne vidijo, tudi učene glave so med njimi. Akademiki, doktorji znanosti. Največ se jih najde na fakulteti za šport, kjer se tega, da bi šah uvrstili v veliko športno družino, branijo kot hudič križa. Vzroka ni pretežko razumeti: nova panoga, nova potencialna katedra, manj denarja za privilegirane.

Šahovska stroka ali, natančneje, tisti del Šahovske zveze Slovenije, ki se tako poimenuje, zajema sapo in kriči nasprotno: »Nesramnost! Šah je šport, saj ga kot takega vidijo vse najvišje športne instance doma in po svetu. Pa tudi organiziran je tako. In konec koncev, čeprav pri njem ne mečemo žoge, ne tečemo, skačemo, še premikamo se komajda, je reč še kako naporna. V eni konkretni šahovski partiji pokuriš vsaj toliko kalorij in izgubiš vsaj toliko teže kot pri solidnem boksarskem dvoboju!«

Blesteli v problemskem šahu

Prav imajo kot vselej v podobnih sporih oboji. Je šport in ni šport. Šah in šport, s(m)o včasih rekli, povsod, tudi na radiu in televiziji, kjer je kraljevsko igro tako imenitno populariziral legendarni Ivo Bajec. Če bi med Slovenci pred tremi, štirimi desetletji delali anketo o šahu, bi bil Bajec z naskokom najbolj znani šahist, pa je bil 'zgolj' mojster, resda dober, a vseeno daleč od najboljših.

Šport ali ne, šahirati se je na Slovenskem začelo že sredi 19. stoletja. Zanimivo, Slovenci smo se najprej odlikovali v t. i. problemskem šahu, različici, pri kateri se ne igra, temveč se rešujejo nekakšne naloge, šahisti jim rečejo problemi. Mat v dveh, treh potezah, beli zmaga, črni remizira. In tako v krog. Naši so blesteli in že takrat kazali nenavadno nadarjenost za igro, ki je tudi v svetu postajala vse bolj priljubljena.

Prostočasni velemojster šaha

Nato se nam je zgodil dr. Milan Vidmar. Še golobradi ljubljanski nadobudnež je odšel na študij tehnike v cesarsko prestolnico. Čeprav je izhajal iz premožne družine, mu je na Dunaju hitro zmanjkalo denarja. Ko je nekoč, lačen in žejen, skozi okno poželjivo gledal v kavarno Central, kjer se je zbirala dunajska intelektualna smetana in kjer so v posebnem kotičku obvezno tudi šahirali, se je spomnil, da igro tudi sam obvlada. Nekako se je prebil noter, do prvih partij in kmalu tudi do mojstrstva. Postal je dunajska legenda, eden najboljših šahistov na svetu, čeprav se je z igro ukvarjal le v prostem času, ko si je želel odpočiti od napetega izumljanja transformatorjev. Ko ga je življenjska pot znova prinesla v domovino, je v popotno malho naložil tudi šahovsko slavo. Pa mu ne bi bilo treba: vsako pomembnejše mestece je že imelo svoj šahovski klub, društvo.

Do druge svetovne vojne smo se še šlepali na stari Vidmarjevi slavi in bili šahovska sila tudi v novi državi. Po vojni so se stvari postavile na glavo: Jugoslavija je postala svetovna šahovska velesila, a v Sloveniji je šah pospešeno izgubljal. Pred osamosvojitvijo smo bili povsem na repu. Še tistih nekaj dobrih (Bruno Parma, Albin Planinec) se je upokojilo in kazalo je, da se slovenskemu šahu ne piše dobro.

Blejska olimpijada kot hit

Z osamosvojitvijo pa čudež: kot na mnogo področjih se je tudi v slovenskem šahu pojavila neka nova energija. Že v nekaj letih si je Slovenija povrnila staro slavo, na prelomu tisočletij smo bili že vodilni med državami izpod nekdanjega skupnega imenovalca. Na največjih tekmovanjih se je začela Slovenija bojevati celo za kolajne, naši funkcionarji so začeli zasedati visoke mednarodne položaje in leta 2002 nas je doletela največja čast: dobili smo organizacijo šahovske olimpijade. Šahisti se na t. i. olimpijadah srečujejo vsaki dve leti (kar je skregano z logiko in že z imenom), za dogodek, čeprav je organizacija draga kot žafran, pa je v svetu kar precej zanimanja.

Blejska olimpijada je bila hit – še nikdar se nekaj tisoč šahistov ni zbralo v tako majhnem mestu, še nikdar niso vseh svojih poti opravili kar peš! Ko dodamo še čar narave, je bila zmaga popolna – šah in mat. Še danes Bled velja za najlepšo olimpijado, čeprav so jo nekateri nasledniki organizirali na višji ravni. A glej ga, zlomka: blejska olimpijada je bil vrhunec slovenskega šaha in hkrati napoved novega zdrsa v prepad. Rezultati so padli, organizacijski repi so se vlekli še nekaj let.

Šah je v svetu hit

Le malokdo si v širnem svetu beli glavo z vprašanjem, ali je šah šport. Šah je vedno bil in bo posebna, magična, nedvomno prva med igrami. Z neskončno možnostmi, ki jih preprost um le stežka razume: v šahovski partiji je mogočih precej več poteznih zaporedij, kot je v vesolju atomov. Morda tudi zato, ker je šah neizčrpen, se za igranje odloča vse več mladih in starih. Po štetju FIDE je doslej šahiralo že krepko več kot pol milijarde ljudi.

Pred leti so se šahisti bali, da bodo šah 'ubili' računalniki, ki so hitro začeli premagovati tudi najboljše, a je bil strah neupravičen. Še več: svetovni splet je šah lansiral v najbolj skrite kotičke. Danes za igranje ne potrebuješ več garniture in nasprotnika, le pametni telefon in dobro povezavo. To pa sta stvari, ki ju danes že najdemo povsod. Svoje dodajo zvezdniki. Magnus Carlsen, šahovski Mozart iz Norveške, ki spada med najboljše športnike na svetu sploh, je temu primerno tudi plačan. Za njim pa plejada mladih izzivalcev, vsak s svojo zanimivo zgodbo. Mladi fantje in dekleta, vsi po vrsti daleč nadpovprečno inteligentni, tisti, ki bi lahko pisali zgodovino na tako rekoč vsakem področju.

Slovenci in šah danes

Krivulja rezultatov in šahovskega stanja v državi je na tako rekoč najnižji točki, ostane nam le še ravs z deželami tretjega sveta. A na mladih svet stoji je geslo, ki ga slovenski šahisti vse raje uporabljamo.


Laura Unuk, danes že mlada dama, je velemojstrica in že nekaj let naša vodilna šahistka. Njene omejitve pozna le nebo – konec koncev gre za dvakratno svetovno mladinsko prvakinjo. Bo znala, želela, zmogla zakorakati med zvezde, narediti še zadnji, čeprav najtežji korak?

Jan Šubelj jih šteje komaj 14, pa že igra kot velemojster. Uspeh za uspehom, po daljšem času nekdo, ki zares obeta.
Tudi v ozadju se dogaja: Evropska šahovska akademija iz Maribora bo organizirala evropski prvenstvi za posameznike (2020.) in reprezentance (2021.). Priložnost za nov preboj? Prebujajo se organizatorji, ob tradicionalnem odprtem turnirju v Novi Gorici sta od mrtvih vstala še podobna v Portorožu in na Bledu. Če in ko se zbudi še Ljubljana … Omenimo uvajanje šaha na Univerzo v Kopru, kamor bi radi povabili najboljše mlade študente iz vse Evrope, ki bežijo v ZDA, kjer kombinacijo študija in sistematičnega treninga šaha že ponujajo na nekaj univerzah.

Ni sicer kot v zlatih Vidmarjevih časih, ki jih je neprekosljivi doktor tako imenitno popisal v svojih knjigah. Nekaj pa je. Ali bo dovolj za novo veliko zgodbo, pa naj pokaže čas. Komponenta, ki jo znajo šahisti kar dobro upravljati.