SANKANJE
Od Vrtače spust za sankače
Na opuščenem smučišču Zelenica pri Tržiču je nastalo več turnosmučarskih poti, na svoj račun pridejo tudi ljubitelji sankanja.
Odpri galerijo
Šest minut, in že smo na dnu! Foto: Janez Mihovec
Pred desetletji je na Zelenici zraslo smučišče kot plod prizadevanj občine Tržič s finančno podporo številnih tovarn v mestu ter tudi z delom mnogo športnih zanesenjakov. Tam je smučalo staro in mlado in številni uspešni smučarji so svoje prve zavoje naredili prav tu.
V 90. letih pa so prišli drugi časi. V Tržiču je propadla tako rekoč vsa industrija in Zelenica se je znašla v nezavidljivem položaju. Stisnjena v senčnata pobočja na severni strani Begunjščice in na plazovitem terenu brez umetnega zasneževanja preprosto ni mogla preživeti. Dolgo je vztrajala, vendar na koncu popustila pred neizprosno ekonomsko logiko. Na območju nekdanjega smučišča in v gorah nad njim je v zadnjem letu nastala vrsta turnosmučarskih poti.
V takšnih razmerah pridemo na svoj račun tudi sankači. Izjemno priljubljeno sankališče Stari Ljubelj je v neposredni bližini, a čudovito je tudi sankanje od koče Vrtača.
Takoj za Kompasovo brezcarinsko trgovino zavijemo na servisno pot, ki v obliki kolovoza vodi do koče Zelenica. Cesta ima nekaj serpentin, ki so zavarovane z deskami, nato pa vodi po nekdanjem smučišču prve zeleniške sedežnice. Po slabi uri vzpona na višini 1288 metrov dosežemo kočo Vrtača, ki je bila nekdaj zgornja postaja prve sedežnice in spodnja postaja druge. Koča je na žalost zaprta, zato se povzpnemo še okoli sto metrov višje.
Pobočje na 1350 metrih postane preveč strmo, zato je to začetek našega sankaškega spusta. Čelado na glavo, sanke pod zadnjo plat in začne se adrenalinski spust do vhoda v predor Ljubelj. Hitrost že na začetku hitro naraste, a do koče je klančina in se zlagoma izravna, zato sanke pustimo teči.
Ob koči je komaj opazna klančina in na drugi strani se začne spust z enakomernim, ne preveč velikim nagibom. Sanke pustimo teči in uživamo v razgledu. Pred nami sta markantna vrhova Košutice in Košute, globoko spodaj opazimo spodnjo postajo sedežnice in vhod v predor Ljubelj. Prečkamo strugo hudournika in zavijemo na gozdno pot. Še nekaj serpentin izpeljemo v hitrem tempu in se zapeljemo tako rekoč na parkirišče.
Do vrha sankaške steze smo potrebovali uro zmerne hoje, spust pa je bil seveda nekaj čisto drugega. Šest minut, in že smo na dnu. Vendar se izplača prepeljati to novo stezo, nagradi nas s ščepcem adrenalina, lepim razgledom in zanimivo sankaško izkušnjo.
Šest minut, in že smo na dnu! Foto: Janez Mihovec
V 90. letih pa so prišli drugi časi. V Tržiču je propadla tako rekoč vsa industrija in Zelenica se je znašla v nezavidljivem položaju. Stisnjena v senčnata pobočja na severni strani Begunjščice in na plazovitem terenu brez umetnega zasneževanja preprosto ni mogla preživeti. Dolgo je vztrajala, vendar na koncu popustila pred neizprosno ekonomsko logiko. Na območju nekdanjega smučišča in v gorah nad njim je v zadnjem letu nastala vrsta turnosmučarskih poti.
Pred sankači sta markantna vrhova Košutice in Košute. Foto: Janez Mihovec
V takšnih razmerah pridemo na svoj račun tudi sankači. Izjemno priljubljeno sankališče Stari Ljubelj je v neposredni bližini, a čudovito je tudi sankanje od koče Vrtača.
Takoj za Kompasovo brezcarinsko trgovino zavijemo na servisno pot, ki v obliki kolovoza vodi do koče Zelenica. Cesta ima nekaj serpentin, ki so zavarovane z deskami, nato pa vodi po nekdanjem smučišču prve zeleniške sedežnice. Po slabi uri vzpona na višini 1288 metrov dosežemo kočo Vrtača, ki je bila nekdaj zgornja postaja prve sedežnice in spodnja postaja druge. Koča je na žalost zaprta, zato se povzpnemo še okoli sto metrov višje.
Do vrha sankaške steze smo potrebovali uro zmerne hoje.
Pobočje na 1350 metrih postane preveč strmo, zato je to začetek našega sankaškega spusta. Čelado na glavo, sanke pod zadnjo plat in začne se adrenalinski spust do vhoda v predor Ljubelj. Hitrost že na začetku hitro naraste, a do koče je klančina in se zlagoma izravna, zato sanke pustimo teči.
Ob koči je komaj opazna klančina in na drugi strani se začne spust z enakomernim, ne preveč velikim nagibom. Sanke pustimo teči in uživamo v razgledu. Pred nami sta markantna vrhova Košutice in Košute, globoko spodaj opazimo spodnjo postajo sedežnice in vhod v predor Ljubelj. Prečkamo strugo hudournika in zavijemo na gozdno pot. Še nekaj serpentin izpeljemo v hitrem tempu in se zapeljemo tako rekoč na parkirišče.
Na 1350 metrih postane preveč strmo, zato je to začetek spusta.
Do vrha sankaške steze smo potrebovali uro zmerne hoje, spust pa je bil seveda nekaj čisto drugega. Šest minut, in že smo na dnu. Vendar se izplača prepeljati to novo stezo, nagradi nas s ščepcem adrenalina, lepim razgledom in zanimivo sankaško izkušnjo.
