STANKO KUŠLJAN
Odlikovani partizan Stanko dopolnil 102 leti
Najstarejšemu Šentjernejčanu zdravje še kar dobro služi. Spomini vrejo iz njega, življenje so mu večkrat rešile hitre noge.
Odpri galerijo
S ponosom se udeleži spominskih slovesnosti. Fotografije: Tanja Jakše Gazvoda
Najstarejši Šentjernejčan Stanko Kušljan je minulo nedeljo dopolnil častitljivi 102 leti. Kljub visoki starosti mu zdravje kar dobro služi, je bistrih misli, ob pogovoru pa spomini vrejo iz njega. Je nosilec partizanske spomenice, ima medaljo za hrabrost, je prejemnik številnih drugih priznanj za svoje delo, ki ga je opravljal tako v času službovanja kot potem, ko se je že upokojil.
Rodil se je v številni družini, saj je bilo sedem otrok, on je bil četrti po vrsti, doma so imeli žago in mlin, zato so morali otroci zgodaj poprijeti za delo, ima tudi tri polbrate. Stanko se je učil za krojača, nekaj časa je delal v Višnji Gori, potem je šel služit vojaški rok. V tem času se je začela vojna in še vedno se živo spominja, kako se je v skupini šestih Slovencev peš odpravil proti domu.
Doma se je kmalu pridružil organizaciji Osvobodilne fronte, 9. marca 1942 se je priključil Gorjanskemu bataljonu na Kočevskem, potem je bil v Cankarjevi brigadi. Med obujanjem spominov pove, da je bil 30. junija 1944 ranjen na Hrvaškem, ko so napadli Bosiljevo. Še vedno se živo spominja tistega dne in ustaša, ki je uperil puško vanj. »Puško sem imel prazno. Ravno sem jo hotel napolniti, ko se je ustaš dvignil, nameril vame in ustrelil. Vrgel sem se na tla, a v tistem sem jih že dobil. Zadel me je v prsi, a je šla krogla ven na hrbtu. Še sreča, da je šla le skozi mehka tkiva, čeprav tik ob hrbtenici. Zaradi poškodbe sem imel težave zaradi krvavitve v pljučih, a spet sem imel srečo,« obuja spomine na vojna leta.
In spomin ima še vedno povsem jasen. Po vojni je bil zaposlen v ljudski milici, 25 let je bil predsednik krajevne skupnosti, delal je tudi v Iskri, kar 30 let je vodil krajevno organizacijo ZZB za vrednote NOB Šentjernej, bil je aktiven pri gasilcih. Z ženo Jožefo, ki je pokojna že 16 let, ima dva sinova, ki sta si postavila dom v Stankovi neposredni bližini. Sinova in njuni družini lepo skrbijo zanj, razveseljujejo pa ga štirje vnuki ter pet pravnukov.
Rad se spominja let, ko je s partizani postavil temelje naše države, na tekočem je tudi s sedanjim dogajanjem, do katerega je v marsičem kritičen, in boli ga, ko posluša, kako nekateri blatijo partizanstvo in narodnoosvobodilni boj. Rad izpostavi, da moramo spoštovati zgodovino, če hočemo zgraditi zdravo prihodnost. O preteklosti in prihodnosti je razmišljal tudi, ko ga je obiskala delegacija ZZB za vrednote NOB. Njen predsednik Marijan Križman mu je podaril knjigo Dušana Pirjevca Partizani, seveda pa je bil Kušljan vesel tudi čestitk predsednika Pokrajinskega sveta Združenj borcev za vrednote NOB Dolenjske in Bele krajine Boruta Likarja in predsednika Združenja borcev za vrednote NOB Šentjernej Matjaža Zagorca.
Stanko pravi, da je tudi sreča tista, ki jo potrebuješ za dolgo življenje. To je imel že med vojno. »Ko sem mislil, da ne bom ušel smrti, so mi noge pomagale, da sem. In to večkrat,« se hudomušno nasmeji. Da bi Stanku zdravje še čim dlje služilo, mu želimo tudi iz uredništva Slovenskih novic!
Marijan Križman je slavljencu podaril knjigo Dušana Pirjevca Partizani.
Doma se je kmalu pridružil organizaciji Osvobodilne fronte, 9. marca 1942 se je priključil Gorjanskemu bataljonu na Kočevskem, potem je bil v Cankarjevi brigadi. Med obujanjem spominov pove, da je bil 30. junija 1944 ranjen na Hrvaškem, ko so napadli Bosiljevo. Še vedno se živo spominja tistega dne in ustaša, ki je uperil puško vanj. »Puško sem imel prazno. Ravno sem jo hotel napolniti, ko se je ustaš dvignil, nameril vame in ustrelil. Vrgel sem se na tla, a v tistem sem jih že dobil. Zadel me je v prsi, a je šla krogla ven na hrbtu. Še sreča, da je šla le skozi mehka tkiva, čeprav tik ob hrbtenici. Zaradi poškodbe sem imel težave zaradi krvavitve v pljučih, a spet sem imel srečo,« obuja spomine na vojna leta.
Spoštovati zgodovino
In spomin ima še vedno povsem jasen. Po vojni je bil zaposlen v ljudski milici, 25 let je bil predsednik krajevne skupnosti, delal je tudi v Iskri, kar 30 let je vodil krajevno organizacijo ZZB za vrednote NOB Šentjernej, bil je aktiven pri gasilcih. Z ženo Jožefo, ki je pokojna že 16 let, ima dva sinova, ki sta si postavila dom v Stankovi neposredni bližini. Sinova in njuni družini lepo skrbijo zanj, razveseljujejo pa ga štirje vnuki ter pet pravnukov.
Je nosilec partizanske spomenice, ima medaljo za hrabrost, je prejemnik številnih drugih priznanj.
Rad se spominja let, ko je s partizani postavil temelje naše države, na tekočem je tudi s sedanjim dogajanjem, do katerega je v marsičem kritičen, in boli ga, ko posluša, kako nekateri blatijo partizanstvo in narodnoosvobodilni boj. Rad izpostavi, da moramo spoštovati zgodovino, če hočemo zgraditi zdravo prihodnost. O preteklosti in prihodnosti je razmišljal tudi, ko ga je obiskala delegacija ZZB za vrednote NOB. Njen predsednik Marijan Križman mu je podaril knjigo Dušana Pirjevca Partizani, seveda pa je bil Kušljan vesel tudi čestitk predsednika Pokrajinskega sveta Združenj borcev za vrednote NOB Dolenjske in Bele krajine Boruta Likarja in predsednika Združenja borcev za vrednote NOB Šentjernej Matjaža Zagorca.
Ko sem mislil, da ne bom ušel smrti, so mi noge pomagale, da sem. In to večkrat.
Stanko pravi, da je tudi sreča tista, ki jo potrebuješ za dolgo življenje. To je imel že med vojno. »Ko sem mislil, da ne bom ušel smrti, so mi noge pomagale, da sem. In to večkrat,« se hudomušno nasmeji. Da bi Stanku zdravje še čim dlje služilo, mu želimo tudi iz uredništva Slovenskih novic!
