Odrežite trikrat več, je rekla zdravniku

Še vedno odmeva uspeh naše moške namiznoteniške reprezentance, ki se je v konkurenci velesil prvič uvrstila na olimpijske igre. Le 16 reprezentanc bo v Tokiu lovilo odličja, med njimi Slovenija, ki je edina moška izbrana vrsta z žensko na selektorskem položaju.
To delo izjemno kakovostno in predano opravlja 56-letna Hrastničanka Andreja Ojsteršek Urh.

Po zgodovinskem uspehu na Portugalskem je nekaj dni preživela doma v Hrastniku. Dnevi, ko je doma, so za njeno dušo, po njeni meri. Začenja jih z jutranjim ritualom: kavico in cigareto. Dopoldne obišče svoje ljube osebe; za mamo je šla po nakupih, našla uro za očeta, ki je že 13 let v domu za upokojence, za konec športna debata s sestro Vesno. Popoldne je z veseljem našla čas za nas. Pozdrav in stisk roke, vmes pa Andreja pošlje še nekaj spodbudnih misli v Nemčijo, kjer njen varovanec Darko Jorgić začenja tekmo. Namizni tenis je pač del nje. Bila je vrhunska igralka, zdaj je izvrstna trenerka, mama in žena. Za njeno družino je čustveno naporno in zahtevno leto.
 

Rana za 50 klamf

»Sem večna optimistka. Ne vem, ali veste, lani maja so mi diagnosticirali raka. Tumorski markerji so namesto primernih 35 kazali vrednost 2980. Namesto da bi z ekipo odpotovala na azijsko turnejo in potem vodila mlade na evropskih igrah mladih v Minsku, sem pristala na onkologiji,« odkrito spregovori.

»Vrnila sem se domov in že načrtovala pot na azijsko turnejo, a se nisem najboljše počutila. Napihovalo me je. Mož je bil vztrajen in odločen. Hotel je, da grem k zdravniku, morda imam kako alergijo, je dejal,« se spominja tistega četrtka, ko so ji postavili diagnozo. »Imela sem tisto bolezen, o kateri nihče ne želi slišati. Rak. V ponedeljek sem bila že na onkologiji,« brez dlake na jeziku nadaljuje Andreja. Pravi, da ji je bilo jasno, da se bo možu in sinu podrl svet.

»Uro po razkritju sem odšla k pedikerki. Vedela sem, da me čaka operacija. Kaj in kako bo, pa se bom sekirala po njej, sem si rekla,« mirno niza spomine Andreja, ki je čez nekaj dni že pristala na operacijski mizi. »Prerezali so me, imela sem dva tumorja, eden je bil v velikosti rokometne žoge, drugi malce manjši. Punktirali so tekočino. Zdravniku sem povedala, da sem zajebana, naj odrežejo trikrat več, kot je treba. Da ne mislim več hoditi nazaj! Bala sem se, da bom naokoli hodila z vrečko ali kaj podobnega. Rano so mi dali skupaj s 50 klamfami,« slikovito doda borka in pol. Brez pingponga ni šlo.


»Iz bolniške postelje sem pošiljala navodila ekipi v Azijo. Ko so prišli domov, so me obiskali v bolnišnici. Takoj so me ošteli, ker sem že segla po cigareti in kavici,« pripoveduje Andreja, ki je po treh tednih prišla na kontrolo na onkologijo. »Kar objemali so me, vsi testi so bili dobri,« še danes ne skriva veselja. Rak na jajčnikih je očitno premagan, kavica in cigareta pa sta ostali.

»Priznam, da me to pomirja.« Bolezen je na srečo preteklost, a priznava, da zdaj drugače gleda na življenje. Vendar poudari, da bi vse še enkrat naredila enako. Povprečja ne pozna, stroga je do sebe in drugih, pri vsaki stvari gre na glavo, kot se reče. Ni vzkipljiva, zadeve zadrži v sebi ter jih melje in melje. Morda je tudi zato zbolela, a je bila nagrajena za vztrajnost – z zmago nad boleznijo in izjemnimi uspehi, ki jih niza že več kot 40 let.
 

Evropski bron, jugoslovansko zlato

V Hrastniku že 70 let igrajo namizni tenis na najvišji ravni. Tu je kariero začel legendarni Edvard Vecko, tu sta se loparju in žogici zapisali Andreja in mlajša sestra Vesna Ojsteršek. »Sprva je bil to moški klub. Pa je naša mama rekla, naokoli ne boste vandrale, pa smo začele igrati,« se spominja Andreja, ki je treninge v TVD Partizan začela pri 12, njena sestra pri osmih, vadili so kar v kletnih prostorih glasbene šole. Andreja je bila sila nadarjena, leta 1979 je z Jugoslavijo na evropskem mladinskem prvenstvu osvojila bron, stara 15 let in pol je že igrala za članice Jugoslavije. Kariero je nadaljevala pri Olimpiji, a se vrnila domov v Hrastnik in z ekipo Kemičarja postala državna prvakinja Jugoslavije. Vmes se je zaljubila v sokrajana in vrhunskega igralca Jožeta Urha.


»Če boste vprašali njega, bo rekel, da sem bila jaz bolj zaljubljena vanj, jaz pa vam povem, da je bil on bolj v mene. Še danes dobro voziva, je krasna oseba, na katero se lahko vedno zanesem,« z izbranimi besedami govori o možu Jožetu, ki je po karieri namiznoteniškega igralca postal vrhunski trener. Med letoma 1989 in 2001 sta delovala v Italiji, leta 1997 se jima je rodil sin, sledila je vrnitev v Hrastnik, kjer je Andreja s sestro obudila klub. »Bil je tak interes, da smo imeli premalo miz za otroke. Nekega dne je najin sin odnesel namiznoteniško žogico v vrtec in jo vrgel med otroke. Zdi se mi, da se je za njo najbolj pognal prav Darko Jorgić, naslednjega dne sta bila s Tamaro Pavčnik na treningu,« pravi o novih začetkih kluba v Hrastniku. Potem je šla vnovič v Italijo, vrnila se je 2013.


Ponosna je, da je z delom v italijanskih regijskih centrih do reprezentance pripeljala šest svojih varovancev, leta 2012 pa je imela Italija po njeni zaslugi igralko na olimpijskih igrah v Londonu. Andreja zdaj vodi moško reprezentanco, nekaj let pred upokojitvijo se spet spogleduje s tujino. Da si z možem zagotovita spodobni pokojnini. Oba vesta, kako je imeti pogodbo za leto dni, tako delata in živita vse življenje. Andreja aprila sklene zaposlitev v projektu Razvoj športnih kadrov.

Hvaležna sta podjetju Tibhar, ki je v nemškem Saarbrücknu zbralo tako rekoč celotno slovensko reprezentanco (Darko Jorgić, Deni Kožul, Peter Hribar, Tilen Cvetko, manjka le Bojan Tokić) in dovoli, da sta na treningih prisotna tudi Jože in Andreja. Tako lahko izvedeta program, ki koristi tudi reprezentanci, ne le našim fantom, ki uspešno igrajo v nemški zvezni ligi in evropskih pokalih.