Odšel je na svoje najdaljše potovanje

Skoraj natančno dva meseca po devetdesetem rojstnem dnevu je pred tednom dni odšel na svoje najdaljše potovanje, v večnost, novinar in popotnik Drago Kralj. Najbrž ni niti sam dobro vedel, ali je bil s srcem bolj eno ali drugo, saj je vse življenje pisal predvsem turistične reportaže, svoje zadnje aktivno obdobje izključno s slovenskega narodnega ozemlja. Bogate turistične izkušnje je ta čas delil z vsaj enim avtobusom privržencev svoje bande, kot je imenoval tiste navdušene pohodnike, ki so iz meseca v mesec, leta dolgo, odkrivali manj znane predele slovenske zemlje.

Po gimnazijski maturi v Ljubljani kmalu po koncu druge svetovne vojne je mladeniča Dragotina, kot mu je zapisano v rojstnem listu, skoraj premamil razpis za sprejem na diplomatsko akademijo v Beogradu, ki je takrat edina v državi Jugoslaviji, katerega del je bila Slovenija, na tej ravni izobraževala bodoče diplomirane novinarje. Od te kandidature ga je odvrnil preudarni oče: tam človeka izobrazijo predvsem v marsikaj drugega, o čemer se takrat kajpada ni javno govorilo. Pozneje se je izkazalo, da je imel oče zelo prav: marsikateri diplomant te šole je končal bodisi na Golem otoku bodisi kot sodelavec tajne službe z znanim imenom.

Drago je poslušal očeta, hkrati pa ni nehal sanjati o novinarstvu, ki se mu je zdelo najprimernejša pot v širni svet. Vpisal se je na ljubljansko filozofsko fakulteto in med leti študija primerjalne književnosti nekega dne zavil v uredništvo študentskega časopisa Tribuna. Zanj je napisal nekaj člankov in se s to novinarsko izkušnjo odpravil v dnevnik Ljudska pravica, kjer so se mu odprle poti v čisto pravo novinarstvo.
 

Naučil se je esperanto

Njegovi profesorji novinarstva so bili uredniki, od katerih so nekateri vedeli, da vaja dela mojstra. Drago se je v poznejših letih večkrat spominjal svojega prvega urednika pri Delu, ki ga je poslal na živilski trg, da napiše vestičko o tamkajšnji ponudbi in cenah. Napisal jo je in oddal, uredniku ni bila všeč in jo je moral fant še nekajkrat dopolniti, že nekoliko nejevoljnemu novinarskemu pripravniku pa je redaktor naposled dejal, da je njegov prvi izdelek že davno v tiskarni, da pa mu take vaje v slogu nikakor ne bodo škodovale.

Največji del svojega poklicnega življenja je Drago Kralj ostal v Delovi hiši, kjer je v več uredništvih pisal predvsem turistične reportaže. Njegove sanje so bile uresničene: potoval je in s pisanjem s teh svojih marsikdaj pustolovskih poti navduševal bralstvo za takšno izrabo prostega časa. Sam je že kot študent s kolesom odpotoval k prijateljici na Nizozemsko, ta čas ga je Peter Zlatnar – enako kot še več mladih – navdušil nad učenjem esperanta, kar je bila ena od možnosti za potovanje na kakšno mednarodno srečanje v tujino.


To znanstvo z zobozdravnikom in esperantistom Zlatnarjem je bilo za Kralja vsaj dvostransko pomembno: potoval je na nekaj mednarodnih sestankov in zobnemu zdravniku tako zaupal, da ga je ta čas kot pacient redno obiskoval, česar ni pozneje nikoli več ponavljal, saj se je ljudem tega poklica na daleč izogibal.
 

Za nagrado v Mongolijo

Kot svojega novinarja je Delo Draga Kralja leta 1963 poslalo v Skopje, ki ga je razdejal potres, od tam je med drugim poslal reportažo s fotografijo ruskega vojaka, ki nese na pladnju kristalni servis med ruševinami podrte hiše, za kar je dobil novinarsko Tomšičevo nagrado. Za domačo nagrado je dobil od urednika daljše potovanje po lastni izbiri; odločil se je za malo znano Mongolijo, od koder je napisal vrsto odmevnih reportaž.

Največ je potoval z javnimi prevoznimi sredstvi, saj ni nikoli opravljal šoferskega izpita. Ko se je za več let ločil od novinarstva in postal turistični vodnik, je najraje vodil avtobusne izlete po pokrajinah, kjer so Slovenci puščali svoje bodisi zgodovinske, bodisi jezikovne, bodisi arhitekturne sledove. Pod njegovim vodstvom so številni popotniki prišli do najsevernejših slovenskih kozolcev na Južnem Tirolskem in do najstarejših spominov na slovenstvo na avstrijskem Koroškem.


Iz turistične agencije je odšel uradno v pokoj – in začel sistematično voditi izlete po Sloveniji. Zamislil si je mesečne poti z enega konca države na drugega: od zahoda na vzhod, od severa na jug, po eni in po drugi diagonali, naposled pa še okrog in okrog domovine. V nekaj letih je po skrbnem preudarku izpeljal vse te rajže: pripeljati skupino z avtobusom na začetek poti, tam vzeti pot pod noge, prepešačiti kakšnih dvajset kilometrov do dobre domače gostilne, tam ob poznem kosilu opraviti inventuro tistega dne in se dogovoriti, da se prav tam začne naslednja etapa dolge slovenske transverzale. Vse poti pa so bile načrtovane tako, da na njih ni bilo razvpitih turističnih krajev, ampak manj znani biseri slovenske zemlje. S skoraj vsakim od teh popotovanj je seznanjal časopisne bralce, najpogosteje Slovenskih novic.

Za Dragom Kraljem je tisoče kilometrov poti. Na večno pot ga bodo odnesli danes iz kapele svetega Janeza na ljubljanskih Žalah.